Post festum: Odmik za moške

ScreenCap_001 2009.02.08 18.58

Čeprav se je na tem blogu uradno že zgodil izklop, objavljam še en članek.

Prvi vikend februarja sem preživel na Odmiku za moške – odmiku od vsakdanjosti, obveznosti, dela, ki je bil pripravljen posebej za moške. Gre za vrsto duhovnih vaj za moške oz. nekaj, čemur jezuiti pravijo skupinsko duhovno razločevanje. Menda je bil odmik v tej obliki ponujen prvič.

Pred nekaj tedni je bila žena na podobnem duhovnem vikendu in prisotnih je bilo 12 udeležencev. Tokrat je bila udeležba omejena na moške, zato sem pričakoval največ 5 – 10 moških. Prišlo nas je 22, od študentov do podjetnikov, od mladeničev do sedemdesetletnikov.  Že samo z udeležbo je padel prvi mit o moških in duhovnosti – tisti namreč, da moške zanima duhovnost samo takrat, ko je treba spraviti tramove in špirovce na cerkveno streho.

Drugi neslavno padli mit je padel prvi večer – tisti, da smo moški zaprti, redkobesedni, da pod soncem ne izustimo več kot kakšen “ja”, “ne” ali kakšen malo daljši medmet – “mhm” na primer. Že prvi večer smo opravili prvi govorni krog, ko je vsakdo povedal nekaj malega in že tu se je pokazalo, da moški znajo biti zaupni in presenetljivo zelo osebni. Samo nekaj takih mora biti vmes, da “potegnejo voz”.

Padec tretjega mita je sledil kmalu – da smo moški brezčutni, grobi, robati…
Ko smo v treh dneh imeli za sabo že nekaj skupnih raziskovanj, potovanj nazaj v svojo preteklost in odnose, so se mnogi neverjetno odprli in ostalim dali vpogled v svojo preteklost in sedanjost. Zelo očitno se je pokazalo, da pod grobo povrhnjico tudi pri moških  bije človeško srce. Zelo dragoceno je, ko ti nekdo razloži, kako so npr. odnosi med staršema vplivali na njegov razvoj iz otroka preko mladeniča v moškega. Človek tako v enem večeru dobi na vpogled 22 osebnih zgodovin in s tem veliko gradiva iz katerega se lahko uči, kako svojega sina vzgojiti bolje, kot so bili vzgajani pretekli rodovi.

Težišče razmišljanj na odmiku je bilo okoli teme: Kako so na moj razvoj v moškega vplivali oče, mama, Bog, žena, hči, sin…  Kako kot moški vstopam v odnose s temi osebami, kako vzgajam svoje(ga) sin(a)ove? Kako kot moški vstopam v odnos z Bogom? Kakšen je moški način? V čem sem poseben, edinstven?

Vse bogastvo tega vikenda bi zagotovo ne zraslo, če se ne bi takoj na začetku domenili nekaj ZELO pomembnih in temeljnih reči. Npr. da vsakdo podeli z drugimi, kar meni, da je primerno. Da je pri tem vsak popolnoma svoboden. Drugi njegovo pričevanje S SPOŠTOVANJEM poslušajo in NIČ NE komentirajo ali polemizirajo.
Če ima nekdo neko izkušnjo in jo svobodno podeli z drugimi, so drugi lahko za pričevanje samo hvaležni, ker jim je bilo podarjeno. Nikakor pa to pričevanje ne more in ne sme biti predmet polemike ali kritike. S tem se zavaruje prostor pričevanja. Tudi v zakonski skupini ta zadeva deluje natačno tako.

To se mi zdi zelo pomemben temelj sožitja v vsaki skupnosti. Kot zrak in kri vsakega odnosa. Tako pogosto smo priče, da ljudje medsebojne pogovore sprevržemo v medsebojno soljenje pameti ali tekmo za to, kdo je pametnejši.
Kako patetične so videti take in drugačne prilike, če jih opazuješ kot zunanji opazovalec. Kako boleče, če ti zate pomebna oseba deli trapaste nauke, s katerimi ti dejansko sporoča, da spet nečesa nisi dobro naredil, da spet nisi bil zadosten. Ali pa kako beden je občutek, ko vidiš, da si spet porinil svojega otroka od sebe, ko si mu solil pamet ali “tumbal” kot otroci temu danes rečejo.

Voditelja sta naredila zlato potezo, ko sta nam zapisala nekaj točk tega reda in nam ga razdelila. Zdaj bomo lahko to jezuitsko pravilo vsaj poskušali prenesti v naše družine. Če drugega ne, imamo list, ki ga lahko občasno preberemo z otroki po kosilu.

  • Share/Bookmark

Izklop

Dragi bralci, bralke, komentatorji in komentatorke mojega bloga.
Danes je ravno pravšnji dan, da zaprem vrata na mojem blogu in ga ugasnem.
Že nekaj časa sem manj objavljal, ker sem začel pisati več drugih blogov. Ko sem začel na novo, sem bil predvsem zelo presenečen kako je Slovenija majhna. Če pišeš blog v angleščini, se obisk šteje v najmanj dvajsetkratniku obiska na slovenskem blogu.

Veselilo me je, da smo se od 1.2.2006 do 1.2.2009 srečevali na tem blogu. Upam da ste od srečevanj kaj odnesli, jaz sem. Poti gredo vedno naprej, nikoli nazaj.

Če se je ob teh srečanih kdaj zgodilo, da sem koga prizadel ali pregrobo obdelal, se vsem in vsakemu posebej opravičujem. Če sem naredil res kaj hudega, prosim odpuščanja. Nekatere debate na blogu so bile res vroče. Včasih sem poskušal stopiti malo vstran in se ne udeleževati najhujših spopadov, včasih mi ni uspelo in sem se znašel v njihovem središču.

Vsem želim vse dobro.

  • Share/Bookmark

Razmerje med verovanjem in zdravim življenjem

Vero in odnos do Boga vidim kot eno samo in bistveno stvar – odnos. Vera zame ni mozaik raznih dejanj, pobožnosti, mnenj, stališč, čustev, občutkov… Odnos je zame odnos in vse druge naštete stvari izhajajo iz odnosa. Mislim, da je zgradba na steklenih nogah, če imamo sto stvari, ki jih počnemo, za vero, med njimi pa ni odnosa z Osebo. Tako vidim jaz.

Nasprotno pa vidim skrb za zdravo življenje kot mozaik različnih ravnanj, ki podpirajo en sam cilj, ki ga želim. Biti zdrav, da bom lahko opravljal svoje poslanstvo do konca.
V okolju kjer živim, lahko vidim primere, ko so stari ljudje še v zelo mladi dobi svoje starosti doživeli kakšno kap ali kakšno počasno kronično degenerativno bolezen, ki jih je napravila nesposobne za življenje. Kar naenkrat so padli na ramena svojih otrok.

Pri nas ni navada, da bi stare ljudi množično tlačili v domove za ostarele, čeprav bi si kakšen od njih to naravnost zaslužil – tukaj mislim na neodgovorno ravnanje, ki pripelje v nepotrebno ali izzvano bolezen. Tudi sam menim, da je prav, da generacije živijo skupaj, če se da v slogi. S tem vsi pridobijo, seveda če ljudje znajo živeti odgovorno do sebe in bližnjih. Če ne zlorabljajo alkohola, hrane in še česa in se ne uničujejo. Stari starši lahko zelo pomagajo svojim otrokom pri varstvu in vzgoji vnukov, lahko pa so jim ‘otroci’ in breme, če zaradi neodgovornega življenja hudo zbolijo in obstanejo v postelji.

Jaz zase tega nočem in bom naredil, kar je v moji moči, da ostanem zdrav do starosti, če mi bo dana in pomagam svojim otrokom nositi njihovo breme življenja. Seveda človek nima vseh nitk v svojih rokah, ampak nekaj jih pa ima. In če nima vseh, ne sme zanemariti še tistih, ki jih ima.
Tukaj vidim svojo pot in to je moja želja.
Ne zdravje zaradi zdravja, ampak zdravje zato da bom lahko v pomoč in ne breme ljudem, ki jih imam rad.

Tags:
  • Share/Bookmark

Šok nenadne ločitve

Lastlook

Ko sem bral tole, sem razmišljal, kako to da nas ločitev vedno presenti? Kljub temu, da vemo, da se bo nekoč neogibno treba posloviti od ljudi, ki so že vse življenje z nami. Ljudi, ki so nas spravili pokonci, imeli radi, vzgajali, mogoče celo od ljudi, ki smo jih mi spravili pokonci in vzgajali. Nikoli ne vemo in nič ne vemo, kdo bo prej in kdaj bo kdo.
Se je mogoče na te ločitve pripraviti? Verjetno je mogoče.
Verjetno je mogoče imeti pravi odnos do smrti, do prehoda, do slovesa, da to ne bi padlo kot črno nebo na nas nenadoma, nenapovedano.
In zelo verjetno bi zelo drugače živeli svoja življenja, če bi imeli v mislih te ločitve. Če bi pogosteje mislili na to da se bomo morali posloviti najprej od tistih, ki bodo odhajali in potem še od tistih, ki bodo ostali, ko bomo mi odšli.

Adofeve, hvala da si nas spomnila. Upam, da boš prekrmarila te težke dni in se vračala h očetu v lepših spominih. Z zgornjim pisanjem nisem mislil tebi soliti pameti. Ko sem bral tvoj blog me je stisnilo v grlu. Kako podobna zgodba, kot jo opisuje Anamarija v svojem Dnevniku Anamarije.

  • Share/Bookmark

O večnostnih zadevah

Tunnel_end

Prvi vikend letošnjega leta smo imeli doma kratek “seminar o večnostnih temah”. Nekajdnevno doživljanje in razmišljanje ob dogodkih, skozi katere se večnost dotika naših življenj.
Umrla je namreč ženina babica.

V nekaj dneh smo šlo skozi proces ločevanja od osebe, ki je bila pomembna v življenju moje žene. In v teh dneh smo zelo od blizu doživeli nekaj dejstev tega življenja, ki se jih ponavadi ne (ali pa premalo) zavedamo.

  • V poslednjih rečeh našega tukajšnjega življenja je VSAKDO SAM. Čisto in neizpodbitno SAM.
  • Ob koncu tukajšnjega bivanja moramo iz rok SPUSTITI VSE. Od ČISTO VSEGA se je treba ločiti, VSE ZAPUSTITI.

Vse kar je povezano s tem svetom, kar je vidnega, otipljivega je treba spustiti iz rok in iti naprej brez vsega.
Če človek v svojem življenju ne goji prav ničesar presežnega, prav ničesar, kar je večnostnega značaja, se v teh trenutkih (verjetno) sooči s temnim breznom v katerega vstopa (ali se pogrezne). (Verjetno) gorje človeku, ki se v tem življenju trdno oklene in naveže na stvari tega sveta. Ločitev ob koncu je zanj grozovita.

Če ni dobrote, ljubezni, poštenja, vere, harmoničnih odnosov… potem, ko spustimo vse iz rok, ni ničesar več.
Vse dobrine tega sveta, ki jih uživamo zdaj, ne prestopijo praga smrti. Prestopijo ga kvalitete, ki so očem nevidne, v denarju neplačljive, z metri neizmerljive. Gre za kvalitete.

  • Kvalitete odnosov, ki smo jih živeli.
  • Klenost poštenja, ki smo ga ohranili.
  • Vztrajnost upanja, ki je ostala.
  • Širino dobrote, ki smo jo izkazali.
  • Ljubezen, ki smo jo uspeli dati.
  • Podpora, ki smo jo nudili.
  • Zvestoba, ki smo jo ohranili.
Tags:
  • Share/Bookmark

Izračunajte si, koliko vas stane vaša poraba elektrike

Tokrat pa en popolnoma off topic članek za moj blog.

Obračun elektrike po novem.
Ker rad razumem, kaj so mi zaračunali in ker to običajno bolj jasno pokaže pot zmanjševanja stroškov sem se lotil izračuna, ki ga naredi Elektro Ljubljana preden mi izstavi račun.

Zadevo sem naredil v excelovi tabelici in jo pripenjam, če bo še komu kaj koristila.
Izračun je narejen samo za Elektro Ljubljana in samo za dvotarifni odjem. Torej samo za uporabnike, ki imate električne števce, ki merijo višjo tarifo VT (6:00–22:00) in manjšo tarifo MT (22:00–6:00).
V tabelico vsak mesec vpisujte samo datum in odbirke števca za MT in VT v obarvana polja.
Če vas zanima, kaj so Ei in URE, lahko dobite pojasnilo na dopisu, ki ste ga prejeli pred kakim mesecem ali dvema od Elektra Ljubljane.

Če bo kdo zadevo priredil za druge elektro distributerje, se toplo priporočam za izdelek.

In zaključek?
Moj zaključek je, da novi sistem obračuna elektrike nima čisto nobene zveze z varčevanjem z elektriko ampak ima vso zvezo s polnjenjem luknje v blagajni, ki jo je elektro distributerjem naredil varuh konkurence. Še enkrat se je pokazalo, da ima Breda Kutin popolnoma prav.
To, kar imamo zdaj je neke vrste socialistična uravnilovka, ki mene primerja z neko imaginarno mejo, ki jo je določil elektro distributer in jo je postavil tako visoko ali tako nizko, da bo njegova blagajna pokrita. Šli so po lažji poti zanje. Saj razumem, da je res problem, če ne moreš prodajati elektrike po ceni, ki bi pokrivala nabavne stroške. Ampak povzročiti takšno asimetrijo v obremenitvi odjemalcev, kot jih uvaja sedanji sistem pa je nevzdržno.
Meja pri kateri začne faktor URE naraščati nad 1,0 ne more biti določena kar na povprek in čez palec. Naj se potrudijo in pri določitvi te meje upoštevajo dejansko povprečno porabo v preteklem ali predpreteklem obračunskem obdobju. Zagotovo imajo te podatke in jih lahko uporabijo. Še bolj natančno in pravično bi bilo, če bi v izračun faktorjev dodali še prirast ali upad MOJE sedanje porabe glede na MOJO preteklo porabo. Potem bi res lahko govorili o želji, da se trudijo zmanjšati porabo elektrike in prispevati k varovanju okolja. Ker ta moment v izračunu ni upoštevan, zaključujem, da nas elektro distributerji farbajo in nam lažejo o svojih resničnih namenih. Igrajo na karto, da jim bodo naravovarstveniki naivno pomagali opravičiti spremembo sistema. No, to se tudi dogaja…
Čudim se, da npr. Kmetijsko gozdarska zbornica molči. Očitno še niso dojeli, da bo novi sistem praktično vsem njihovim članom podražil elektriko občutno bolj, kot zdaj priznavajo elektro distributerji. In podražil jo bo občutno bolj kot drugim. Kmetija sama po sebi porabi več elektrike, četudi kmet varčuje, povsod namesti varčne žarnice, poganja potratne stroje (tiste, ki jih lahko) ponoči… Kljub vsemu temu kmetija porabi več kot tistih borih 6kWh na dan in podražitev bo tu.

Priponka: ElektrikaPoNovem.xls (29 KB)

  • Share/Bookmark

Kaj je zakonska skupina?

Kadar kje omenim pojem “zakonska skupina” največ ljudi sploh ne ve, o čem govorim. Ponavadi začudeni vprašajo, kaj pa je to, kot bi se zanimali o kakem eksotičnem sadežu z Mauriciusa.

Bistveni namen zakonske skupine je POMOČ PARU, da bolj polno in lepše živi svoj zakonski odnos.

Nekaj ključnih značilnosti zakonske skupine:

  • Zakonska skupina se običajno srečuje na domovih parov, ki sestavljajo skupino.
  • Srečanja se vrstijo na določen dan v mesecu (npr. drugo sredo v mesecu).
  • Srečanje zakonske skupine je sestavljeno iz treh delov.
  • V prvem delu je tema kratek odlomek iz Svetega pisma.
  • V drugem delu razmišljamo o zakonsko-družinski tematiki.
  • Tretji del pa je namenjen druženju.
  • Vsak mesec na srečanju skupine se določi odlomek iz Svetega pisma za naslednje srečanje. Prav tako se določi tudi temo iz zakonsko-družinskega življenja. Obe temi sta znani en mesec vnaprej.
    Vsak par ima cel mesec časa za razmislek in pogovor v paru o odlomku iz Svetega pisma in o temi iz zakonsko-družinskega življenja. Ta pogovor je zelo pomemben.
  • Na srečanju vsak par pove tudi drugim, kar želi in za kar misli, da bi bilo mogoče koristno tudi za druge. Nihče ni prisiljen v več kot želi sam.
  • Pari naj bi bili koliko re le mogoče prisotni. Odsotnost bistveno krni koristi, ki jih pari dobijo od skupine in skupina od parov. Kar je dober rezlog, da ne grem v službo, je dober razlog, da ne grem na skupino.
  •  

    • Share/Bookmark

    Prosil sem Boga

    Prosil sem Boga, naj odstrani mojo slabo navado.
    Bog je dejal: Ne.
    Ni na meni, da jo odstranim, ampak na tebi, da se ji odrečeš.

    Prosil sem Boga, da bi bil moj prizadet otrok ozdravljen.
    Bog je dejal: Ne.
    Njegov duh je zdrav, njegovo telo je samo začasno.

    Prosil sem Boga, da bi mi dal potrpljenje.
    Bog je dejal: Ne.
    Potrpežljivost pride s stiskami. Ne moreš je dobiti, lahko se je naučiš.

    Prosil sem Boga, da bi bil srečen.
    Bog je dejal: Ne.
    Dal sem ti blagoslove. Biti srečen je tvoje delo.

    Prosil sem Boga, da mi prizanese z bolečino.
    Bog je dejal: Ne.
    Trpljenje te bo oddaljilo od skrbi tega sveta in te približalo k meni.

    Prosil sem Boga, da bi moj duh rastel.
    Bog je dejal: Ne.
    Rast je tvoje delo! Jaz te bom obrezal, da boš obrodil sadove.

    Vprašal sem Boga za veliko stvari, da bi lahko užival življenje.
    Bog je dejal: Ne.
    Dal ti bom življenje, da boš lahko užival v vseh stvareh.

    Prosil sem Boga, naj mi pomaga ljubiti druge, tako kot ON ljubi mene.
    In Bog je rekel… Nooooo, končno si se domislil.

    Vir. Splet

    Tags:
    • Share/Bookmark

    Trening pogovarjanja

    ALLEY BY THE LAKE

    Dobra vaja za pridobitev osnovnih veščin kvalitetnega pogovarjanja med moškim in žensko:

    Ženska pazi, da ne govori več kot eno minuto naenkrat in partnerju pusti najmanj eno minuto, da govori ali molči.
    Moški pazi, da govori vsaj eno minuto, kadar govori in partnerki pusti, da se izrazi, četudi je včasih malo na dolgo.

    “Pazi” = trenira, vadi.

    • Share/Bookmark

    Renesansa religije

    “V Evropi in drugod po svetu smo priča renesansi religije, kar predstavlja tudi izziv za mednarodno sožitje. Nemogoče je, da religija ostane na področju zasebnosti, vera je namreč tudi javna zadeva, ki je več kot le eden izmed družbenih dejavnikov, saj namreč zajema vse vidike življenja. Ni je mogoče omejiti le na ozke interese, zato tudi Cerkva in verske skupnosti ni mogoče primerjati z organizacijami, kot so sindikati, nogometni klubi ali združenja voznikov.

    Med državami v Evropski zvezi in tudi širše obstaja velika raznolikost pravnih okvirov, ki urejajo odnos med vero in državo. Pri tem imamo tri modele: državno Cerkev, strogo ločitev države in verskih skupnosti ter model ločitve med državo in Cerkvijo, v katerem pa obe prepoznavata številne skupne naloge, ki jih opravljata v sodelovanju. Prof. Robbers je Slovenijo umestil prav v ta zadnji, t. i. kooperativni model odnosa med državo in Cerkvijo, ki je sicer značilen še za Belgijo, Poljsko, Španijo, Italijo, Madžarsko, Avstrijo, baltske države, Portugalsko …”

    Vir: Družina, avtor dr. Gerhard Robbers, ustavni sodnik in priznani mednarodni strokovnjak s področja verske svobode in verskih skupnosti z univerze v Trierju.

    Tudi jaz mislim tako.
    Pa ne samo v družbenem kontekstu, kot zgornji avtor, temveč tudi v zasebnem – subjektivnem. Opažam, da se vse več ljudi zanima za vero, religijo in da glavni družbeni tok sploh ni več pljuvanje po vsem kar diši po Cerkvi. V iskanju resnice in tistega bistvenega jedra, ki človeka v življenju lahko drži pokonci, mnogi pridejo do vere. In ko potem iščejo podporo na svoji poti do Boga, na svoji poti vere, najdejo oporo v skupnosti, ki je Cerkev. Kaj bi bilo bolj naravnega?
    Upam, da bomo kmalu dočakali čas, ko bodo tudi nestrpneži do vere in Cerkve v družbi obravnavani kot outsiderji in retardi.

    • Share/Bookmark

    Kako vzgajati?

    Starši smo dolžni povedati svojim otrokom naše mnenje, izkušnje in če je primerno tudi napotke. Ne smemo pa jih vsiljevati. Še posebej hudo slabo naredimo, če vsiljujemo svoja mnenja, ki niso v skladu z resnico. Če smo se na poti do svojega mnenja odrekli iskanju resnice do konca potem naše mnenje ali napotek sploh ni kvalificirano, da ga komu serviramo. Ni kredibilno, ker je bolj fiksna ideja kot pa mnenje. Kvazimnenje, ker v njem ni resnice.
    Zelo pomembno je, da se odpovemo vsiljevanju ali siljenju v otroke z našimi lastnimi mnenji, pogledi. To seveda ne pomeni, da smo do njih brezbrižni. To samo pomeni, da otroku priznamo sposobnost, da se bo sam odločil pravilno, da si bo sam ustvaril svoj notranji svet, ki bo njegov in bo dober. S tem, ko mu ne vsiljujemo “že prežvečene hrane” nekako predpostavljamo, da se je sposoben sam oblikovati v samostojno osebo in potem to tudi stori. Seveda z našo podporo, ki je zmeraj na voljo, zmeraj zastonjska in ki jo radi damo.

    Vsakršna brezobzirnost je tu zelo zgrešena, čeprav jo nekateri priporočajo.  Če otroku vsiljujemo poglede, mnenja, nazore, bomo oblikovaali človeka, ki bo zmeraj iskal avtoriteto, da bi mu povedala, kaj naj stori in kaj je prav. Vzgajamo sužnja, ki ne zna usmerjati svojega življenja.

    • Share/Bookmark

    Življenjska moč

    Naj bo obnova vaše življenjske moči vaša prva naloga v življenju.

    Robin Norwood

    Tags:
    • Share/Bookmark

    Zakaj ne bom volil NSi

    Infrastruktura je na podeželju draga. Cest je več na manj prebivalcev, dražje so zaradi hribovitih terenov ipd. Vodovodno omrežje je razpršeno. Zato je gradnja te infrastrukture zelo, zelo draga. Celo tako draga, da jo država preprosto prepušča lokalnim prebivalcem in sodeluje le s sofinanciranjem (to velja za ceste in privatne vodovode). V kraju kjer živim, tako vsako asfaltacijo ceste krajani podpremo z 2/3 denarja čisto iz svojega žepa. 1/3 pa da država, preko občine in preko KS.
    Krajani smo to vedno počeli na ta način, da je KS razpisala t.i. samoprispevek, ljudje smo zbrali denar, potem je svoje primaknila tudi občina (država), prišli so stroji in naredili asfalt ali pa vodovod ali še kaj drugega.
    In potem smo v davčno napoved lahko vpisali zneske, ki smo jih prispevali za izgradnjo DRŽAVNE (ne naše) infrastrukture. Ti zneski so se odšteli od osnove za dohodnino, kar pomeni, da je zavezanec plačal manj dohodnine oz. jo dobil vrnjeno.
    Če povem čisto konkreten (moj) primer: Cesta je stala že prej, investicija za nasutje gramoza, tlačenje, ravnanje in polaganje asfalta se je delila v razmerju 60% krajani 40% občina (to razmerje smo imeli zato, ker je cca 600m ceste padlo na samo 2 gospodinjstvi). Naše gospodinjstvo je plačalo skupaj cca 2,5 MIO SIT, preko dohodninske olajšave sem potem dobil nazaj cca 500.000 SIT. Če bi torej živel v LJ, bi si lahko namesto ceste do hiše kupil še en avto.
    Na ta način je država podpirala ljudi v hribih, ki smo državi gradili ceste. Seveda smo jih delali tudi zase, vendar, če bi mi vsi odšli v mesta in hodili gor na vikende, bi imela država problem, tako pa ga nima, ker vztrajamo in asfaltiramo ceste (tudi za državne uradnike, da se v nedeljo lahko pripeljejo na čudovit izlet v hribe).

    Kdo bo takoj rekel: Ja, v mestih pa plačujemo prispevek za stavbno zemljišče. Jaz bi ga v hribih rade volje in takoj plačal, če mi bo potem nekdo v zameno samo naredil cesto in pozimi plužil. Nič drugega ni treba. Samo to dvoje. Pripravljen sem plačati tudi za nekaj let nazaj.

    No, poanta je, da je bil stari sistem vsaj deloma pravično partnerstvo med državo in krajevnim prebivalstvom pri izgradnji infrastrukture.
    Zdaj je to enostavno ukinjeno. In gumb za ukinitev je pritisnil g. Bajuk, izvoljen z glasovi teh ljudi – recimo jim podeželani.
    Na pozive, da s tem nekaj ni v redu se ni odzival ne on osebno, ne NSi kot stranka. Nikomur se ni zdelo vredno ukvarjati s tem. Govorili so, da smo opozorili prepozno, da je že vse “tik pred zdajci” in podobne floskule.

    Hvala lepa. Od mene nikoli več.
    Mogoče tudi, da g. finančni minister sploh ni razumel, kakšno je stanje v hribih in kako je stari sistem sploh deloval. V tem primeru je prav tako zrel za politično upokojitev, če se mu ne ljubi priti kdaj naokoli in povprašati, kakšno je življenje v hribih. Prišel je le takrat, ko je potreboval naše glasove.

    Žal mi je le tistih nekaj poslancev NSi, ki so v preteklem mandatu zelo dobro delali (Anton Kokalj) in nekaj kandidatov za poslance, ki bodo zdaj pokasirali “kazen” za predsednikove napake.

    P.S.
    Tole sem sicer napisal že v komentarju na neki drugi temi na mojem blogu. Vendar se mi je zdelo vredno samostojne objave.

    • Share/Bookmark

    Življenje je lepo

    Straznik_mgly

    Življenje ni praznik. Ni dopust pod palmo, niti pod hruško.
    Življenje ni lahko.

    Zadnje čase mi je življenje težje kot običajno zaradi povsem normalnih obremenitev in težav, ki se jih lahko pričakuje v vsakem (no, skoraj vsakem) življenju.

    Toda, če ima človek ob sebi osebo, ki ga ljubi in če sam zna ljubiti, postane življenje tudi v takih dneh lepo.
    Postane znosno, četudi sicer izgleda, da se bo zdaj, zdaj nekaj zalomilo, da bo zdaj, zdaj nekje počilo.

    Ljubiti in biti sposoben ljubezni je nekaj največjega, kar lahko dosežemo v tem (in verjetno tudi) prihodnjem življenju.

     Dvojina v kateri živim je bistvenega pomena.

     

    • Share/Bookmark

    Ora, tacit, labora

    ScreenCap_001 2008.07.27 21.57

    Pred kratkim smo bili z družino na praznovanju zlatega jubileja mašniškega posvečenja p.Vitala Vidra.
    Našega Vitala, ki že leta in leta vztrajno prihaja na srečanja naših zakonskih skupin. Vztrajno in redno, kot sonce ki vsako jutro vzide in opravi svoje delo.

    Na tem praznovanju in ob pridigi, ki jo je pripravil p.Jože Kokalj, mi je bolj kot doslej stopila pred oči enkratna življenjska drža p.Vidra.
    Drža, ki sem jo že prej opazil, pa nikoli prav dobro razumel, niti poznal njene razsežnosti v njegovem življenju.
    Govorim o življenjskem vodilu “Ora, tacit, labora” ali po naše “Moli, molči, delaj”.
    Ker p.Vidra osebno poznam, vem da to vodilo še kako res živi. In če bi ga poznal še bolje kot ga, bi zelo vertjeno to lahko še bolj potrdil.

    Gre za tisto žlahtno trmasto vztrajnost, ki ne odneha in ne odneha, kadar ve, da je prav kar dela.
    P.Vider je precej pred II. vatikanskim koncilom že deloval v duhu koncila in njegovih napotkov. Tudi potem je prehiteval Cerkev na področju dela z zakonskimi pari vsaj za nekaj let. Zato je pogosto doživljal nasprotovanja, polena pod noge, (menda tudi) tožbe pri škofih in oviranja. Toda vedno je počakal, da se je prah polegel, se postavil nazaj na noge in začel znova oz. nadaljeval.
    Ni važno, da imaš prav, ni važno, da jih prepričaš, da zmagaš. Važno je da delaš, kar veš, da moraš delati. Da s svojim delom v ta svet prinašaš spremembo, o kateri jih ne moreš prepričati. Acta non verba. Da delaš, kar je Božja volja zate za tisti dan. Samo to in nič več. Vedno znova vstati in nadaljevati.
    To pa je po moje zelo težko ali celo nemogoče, če človek ne moli. Če se ne hodi napajat k vodnjaku večne tolažbe, večne moči, večne vztrajnosti.

    Ko p.Vider k temu doda še (skorajda) beg od vsakih pohval, zahval ali aplavzov, mi postane svetel zgled žlahtnega moškega, kot bi bil nekoč rad sam.
    Ta huda slabost moškega rodu, da imamo radi aplavze, prva mesta in časti mu je tako tuja ali (morda tudi) zoprna, da mi je res zgled.

    • Share/Bookmark

    Nekaj misli o molitvi

    • Nekdo, ki ne zna tenkočutno prisluhniti sogovorniku, se mu približati in vstopiti v njegovo pripoved (njegov svet), ne bo znal nikoli moliti. Česar ne znam z vidno osebo pred mano, bom še manj znal pred nevidnim Bogom.
    • Molitev je lahko ustna ali premišljevalna.
      – Ustna molitev je molitev po obrazcih (Oče naš, Zdrava Marija, Rožni venec…). Ta molitev je zelo primerna za vstop v božjo bližino.
      – Premišljevalna molitev je razmišljanje pod božjo osvetlitvijo. Razgrnitev svojega življenja pod božjo lučjo. Razmislek o svojem življenju, težavah, projektih, strahovih, navdušenjih… o vsem kar me zaposluje.
      Molitev naj vsebuje vse vidike našega življenja. Ni področja, ki ne bi bilo primerno, da se ga spominjamo ali da ga obdelamo v molitvi.
      Ob tem moram biti umirjen in pozoren. Kajti Bog ne ogovarja skozi nered, temveč skozi red in umirjenost.
      Bog bo spregovoril skozi namige, skozi osvetlitve posameznih področij, ki so dotlej ostajala v temi, skozi misli, ki se nam porodijo, skozi ideje, ki se nam porodijo…
    • Molitev se ne sme prilagajati našemu ugodju, če želimo, da bo obrodila sadove. V molitvi ne smemo biti usmerjeni nase temveč na Drugega – na Boga.
      Prav tako kot v odnosih ne smemo najprej in zgolj gledati nase, na zadovoljitev naših želja in potreb. Če naj bo odnos, potem je oseba s katero smo v odnosu zelo pomebnen faktor.
    • Pogoji za dobro molitev:
    • Vera. Verjamem, da je Bog tu, da me vidi, da me sliši. Pri tem si lahko zelo pomagamo s preteklimi izkušnjami božje bližine, če jih imamo.
    • Obračati se na Boga s preprostostjo in zaupnostjo. Ne komplicirati. Bog je silno preprosto bitje.
    •  Pristopati k Bogu s ponižnostjo, v duhu “nauči nas moliti“. Začeti vedno znova, čeprav nam ne gre dobro.
    • Velikodušnost. Biti pripravljen storiti, kar prepoznamo kot sporočilo Božjega glasu.

    • Share/Bookmark

    Predvolilne ankete in NSi

    Na kratko o točnosti anket javnega mnenja.

    • 2000
      Volitve v državni zbor
      Napoved Ninamedia za NSi, oktober 2000:   1,6%
      Dejanski rezultat NSi, 15. 10. 2000:            8,66%
      Kiks ankete:
    • 2004
      Volitve v evropski parlament
      Napoved Ninamedia za NSi, junij 2004:       11,2%
      Dejanski rezultat NSi, 13. 6. 2004:              23,57%
    • 2004 
      Volitve v državni zbor
      Napoved Ninamedia za NSi, oktober 2004:    2,4%
      Dejanski rezultat NSi, 3. 10. 2004:               9,1%

    Te naše predvolilne ankete so ena sama, čista, nagravžna manipulacija.

    Na žalost imam podatke samo za NSi. Bi me pa res zelo zanimalo, kako kaže drugim strankam, ki niso privlačne za megakapital.
    Da ne bo kdo mislil, da reklamiram NSi. Sploh ne. Upam celo, da bo na teh volitvah stranka dobila jasen signal, da se mora znebiti predsednika, ki mu je ljubši mošnjiček, kot pa volilci.

    • Share/Bookmark

    Moški – skala

    Apostol Peter je skala, na kateri Jezus gradi svojo Cerkev. Skala je videti krhka. Toda v tem sporočilu je lahko tudi ne­kaj tolažilnega. Če tako kot Peter spoznamo, kdo je ta Jezus, bomo tudi mi postali skala za druge. V svoji sla­bosti, svoji strahopetnosti in svojem izdajstvu smemo biti za druge skala. Na skali lahko človek stoji. Pod no­gami ima trdna tla. Nekateri ljudje dajejo drugim tak temelj. Ob njih dobimo pogum, da si upamo biti to, kar smo. V njihovi bližini smo trdni. Potem nas zlepa nič ne omaje. Na skalo se lahko tudi naslonimo. To je po­treba, ki jo ima vsakdo od nas. Ženske hrepenijo po moških, na katere bi se lahko naslonile. In pogosto se pritožujejo, da jim mož ne da opore, da ne čutijo skale, temveč nekaj mehkega, kar vedno popusti. Skala varu­je tudi pred neurjem. V njeni senci se počutimo varni.
    V bližini skale lahko izkusimo zavetje. V neurju se v gorah umaknemo v bližino skale, ki naj bi varovala pred dežjem, nevihto in padajočim kamenjem. Ali pa nam skala nudi senco, kadar žge sonce. To je za nas tudi arhetipska podoba. Vsak lahko postane za druge skala, v bližini katere se človek lahko spočije, da bi si spet nabral moči, doživel zavetje, občutek varnosti in gotovosti. Za skalo pa se ne moreš razglasiti sam. Peter po izkušnji svojega izdajstva gotovo ni čutil potrebe, da bi se pred svojimi tovariši apostoli postavljal in opo­zarjal nase kot na skalo. Morda je hvaležno doživel, da je prav on, ki je tako strahopetno izdal Jezusa, vendarle smel postati skala, v kateri so drugi našli trdno stališče, na katero se opirajo in v zaščiti katerega čutijo, da jih Bog, prava skala, varuje.
    Kako se na Petrovem liku učim postati moški? Zame je pri srečanju s Petrom pomembno spoznanje, da mi ni treba biti popoln. Ne gre za to, da sem brez napak, tem­več za pripravljenost, da si v svoji strastnosti, pa tudi v svoji strahopetnosti in tesnobi upam hoditi po poti, za katero Bog ve, da jo zmorem. Evangeliji Petra ne opi­sujejo kot dolgočasnega, temveč kot impulzivnega mo­škega, ki se takoj odzove, če ga kdo kaj vpraša ali se od njega pričakuje, da kaj stori. Peter si raje opeče prste, kot da bi taktiziral in razmišljal, kako bi se lahko čim hitreje rešil iz položaja. Peter pokaže svoje srce in svoja čustva, tudi če niso združljiva z Jezusovim stališčem. Uči se v upiranju. V vseh vzponih in padcih njegove­ga življenja vidim moškega, ki se ne skriva, moškega, v čigar delih vselej začutimo njegovo srce. To srce po­zna vse prepade, ki jih čutim tudi v sebi: hrepenenje, ljubezen, pa tudi strahopetnost, tesnobo, nezaupanje in izdajstvo. Moški ne postanem tako, da se skrijem, temveč, če delujem tak, kakršen sem, kljub nevarnosti, da bom naredil očitno napako, nad katero bodo lahko ogorčeni vsi moralisti. Peter tvega, da bo ranjen, ven­dar se bori za to, kar čuti. Bistveno, ko postajamo mo­ški je, da se pokažemo in se ne skrivamo, da si opeče­mo prste in ne umikamo roke, da odpremo srce in se ne zapremo ali pobegnemo. Moški, ki se izmika življe­nju, postane karikatura prave moškosti. Morda je cool in uspešen. Vendar nikoli ne bo moški.

    Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

    Tags: , , ,
    • Share/Bookmark

    Job – o grešnosti in krivdi

    O Jobu v Svetem pismu piše: »Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega« (Job 1,1). Njegova poštenost je bila nagrajena. Imel je sedem si­nov in tri hčere ter veliko posest. Živel je v miru in se veselil svojega življenja. Nenadoma ga je doletela ne­sreča. Bog mu je odvzel vse, najprej posest, potem otro­ke, nato zdravje. Ko je izgubil vse, kar mu je bilo lju­bo in drago, je padel na tla in rekel: »Nag sem prišel iz materinega naročja in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1,21). Job je bil uspešen moški in se tako ni oklepal svo­je posesti. Strinjal se je s tem, da mu je Bog vse vzel. To je osupljivo stališče. Ni se oklepal utvar o uspešnem živ­ljenju, vendar so potem prišli prijatelji, da bi mu najprej molče stali ob strani. Pri njem so molče vzdržali sedem dni in sedem noči: »[...] nobeden mu ni rekel besede, ker so videli, da je njegova bolečina zelo velika« (Job 2,13). Velikodušno je vzdržati bolečino drugega in ga ne brezkončno obsipati z besedami. Toda ko so začeli po sedmih dneh govoriti, so poskušali postaviti teorijo o Jobovi usodi. Prijateljeva usoda je bila za njih potrdi­tev njihove teologije, da le krivični doživi nesrečo. Torej naj Job razišče, kje si je naložil krivdo.

    Če razlagam usodo nekega človeka in razvijem o njem teorijo, potem je to vedno znak, da temu človeku ne pustim blizu. S človekom, ki je prestal veliko hude­ga, se nočem spustiti v odnos. Skrijem se za teorijo, ki sem jo postavil. Toda Job zavrača teorijo svojih prija­teljev in njihove poskuse, da bi razložili njegovo uso­do. Odločno zavrača vse poskuse razlag. Vztraja pri tem, da pred Bogom ni kriv. To je za nas presenetljivo, saj smo se vendar vsi učili, da smo grešniki. Job zaupa svojemu občutku. Ni ravnal proti Bogu in njegovi volji. Zaupa lastnemu občutku za to, kaj je pravilno, in se ne pusti proti svoji vesti prijateljem prepričati o tem, da je sam kriv za svojo usodo. Bog mu naposled prizna, da ima prav. Jobovim prijateljem reče: »[...] o meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job« (Job 42,7). Bog nima govora, v katerem bi se opravičeval. Jobu pokaže le čudeže svojega stvarjenja. Od trpljenja izmučenega Joba to prepriča. Ko na lastne oči vidi, kaj je Bog ustva­ril, prizna: »Zato sem govoril in nisem razumel reči, ki so zame pretežke in jih ne poznam« (Job 42,3).

    Pri Jobu me očara to, da ne popušča, temveč verjame svojemu občutku. Ne čuti se krivega. Tega moža lah­ko moški razumejo. Stoletja so trpeli, ker so se morali vedno upogibati pred Bogom, ker naj bi povsod iska­li krivdo. Job nam dovoljuje, da se sprejmemo takšni, kakršni smo, ne da bi se obtoževali. Nietzsche je upra­vičeno marsikdaj kritiziral težnjo v krščanstvu, da je povsod vohljalo po grehih in razvrednotilo človeka. S tem se je dotaknil občutka veliko moških, ki so kr­ščanstvu obrnili hrbet, ker so se naveličali povsod is­kati krivdo in se stalno počutiti kot grešniki. Ne gre za to, da vse, kar storimo, opravičimo, temveč za zdrav odnos do lastnega ravnanja. Pošten moški ima vseka­kor občutek za to, kaj se spodobi, katere so vrednote, ki bi jih hotel upoštevati, vendar ne mara, da vsa njegova prizadevanja in poštenost razvrednotimo, ko ga spra­šujemo in povsod odkrivamo greh in krivdo.

    Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

    Tags: , , , ,
    • Share/Bookmark

    Moški – prerok

    Eden od vidikov prerokovega delovanja je, da se z vsem svo­jim življenjem upremo krivici in opozarjamo nanjo, kjer koli jo srečamo. Biti prerok pomeni tudi nasproto­vati zlaganosti mogočnikov, ne glede na lastno dobro počutje. Prerok se ne zadovolji s tem, da živi prilagoje­no in primerno. Želi povzdigniti svoj glas, kadar čuti, da ta svet in Cerkev ubirata napačne poti. Biti prerok pomeni imenovati stvari s pravim imenom, brez stra­hu, da bi se komu zamerili. II. Vatikanski koncil je znova načel temo preroškega poslanstva Cerkve. A kje so danes moški v Cerkvi, ki si upajo povzdigniti glas proti duhu časa, za resnico in pravičnost, za tiste v naši družbi, ki jih ne slišimo, ki so potisnjeni ob rob in izključeni? Prerok živi nevarno. Cena za to, da ljudje iz svojega notranje­ga preroka izrekajo resnična stanja tega sveta, je pogosto zelo visoka. Tudi danes preroki plačajo opravljanje svoje naloge s smrtjo, bodisi v Salvadorju, Zimbabveju ali Alžiriji.
    Tudi Cerkev ima težave s preroki. Raje jih utiša in jim prepreči, da bi opravljali pomembne cer­kvene funkcije. Kritikom pogosto očita, da jim gre le za to, »da škodujejo ugledu Cerkve« ali da nastopijo kot tožniki. Vendar prerok ne kritizira, da bi obtoževal, temveč, da bi znova prebudil zavedanje o Božji volji. In Božja volja se ne ujema vedno z našimi predstavami o skladni Cerkvi, ki svoja nesoglasja raje pomete pod preprogo, da lahko navzven zbuja vtis enotnosti.
    Pri arhetipu preroka (kot tudi pri drugih arhetipih) je nevarno to, da se prerok po­istoveti z arhetipom. Potem postane slep za lastno res­nico. Misli, da je edini, ki si upa povedati resnico. Vsi drugi so vendar strahopetci. S takšnimi mislimi se po­stavi nad druge in se počuti nekaj posebnega. Sploh ne opazi, kako se v njegovo preroško vlogo vmešavata potreba po moči in zahteva po popolnosti. Druga ne­varnost je, da se kdo sklicuje na Svetega Duha in dru­gim napoveduje, kaj se bo z njimi zgodilo, ali jim sli­ka kake grozne scenarije za prihodnost. Veliko ljudi se takšnim prerokbam sploh ne zna upreti, saj misli­jo, da so mogoče vendarle resnične. Če govorim druge­mu v vlogi preroka, se dvignem nad njega. Zapustim normalno raven komuniciranja in se postavim nad nje­ga. Preprosto mora me ubogati. Ne dovolim, da bi kdo omajal moje prerokbe. O njihovem ozadju se ne sme spraševati. Vedno več je ljudi, ki podležejo nevarnosti poistovetenja z arhetipskim likom preroka in se opajajo z obiljem moči, ki jo dobijo s tem.

    Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    Moški – ljubimec

    Mp_MP062_XL

    V svetopisemski Visoki pesmi slavi avtor – ki ga je izročilo pozne­je prepoznalo kot Salomona – ljubezen med moškim in žensko kot največje darilo, ki ga je Bog dal člove­ku. Ljubljeni moški in ženske opevajo drug drugega-»Kako lepa si, moja draga, kako lepa! Tvoje oči so go­lobi. Kako lep si, moj ljubi, zares očarljiv! Zares razkoš­no je najino ležišče« (Vp 1,15). Uživajo ljubezen, ki je polna erotike in telesnosti, in pojejo: »Okrepčajte me z rozinovimi kolači, poživite me z jabolki, ker sem bol­na od ljubezni« (Vp 2,5). Moški se počuti začaran od ljubezni svoje ženske: »Osvojila si mi srce, moja sestra, nevesta, osvojila si mi srce z enim samim pogledom, z enim biserom v svoji ogrlici. Kako lepa je tvoja lju­bezen, moja sestra, nevesta, kako prija tvoja ljubezen, bolj kakor vino, in vonj tvojih mazil bolj kot vse diša­ve« (Vp 4,9). In nevesta opeva svojega ljubljenega: »Njegova usta so sama sladkost. Ves očarljiv je. Tak je moj ljubi, tak moj dragi, hčere jeruzalemske« (Vp 5,16). Na koncu teh čudovitih ljubezenskih pesmi je spoznan­je: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast! Njene strele so ognjene strele, Gospodov plamen. Velike vode ne morejo poga­siti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti. Če bi kdo dal za ljubezen vse bogastvo svoje hiše, bi ga še vedno zaničevali« (Vp 8,6).
    Moški ljubijo te verze iz Visoke pesmi, ki brez moralizirajočega žuganja opevajo spol­no ljubezen med moškim in žensko. Iz njih vejeta svo­boda in veselje, ki ju eros sproža v moškem.
    Arhetip ljubimca sodi k zrelemu moškemu. Vendar ima veliko moških težave s tem, kako dopustiti ljubimca v sebi. Kajti potem bi morali odpreti svojo dušo in se odreči nadzoru nad sabo. Ljubimec si dovoli čustva, pokaže tudi svoje ranljive dele. Patrick Arnold meni, da je ljubimec pogoj za zrelega moškega: »V nezreli ali narcistični osebi se ljubimec izrodi v cmeravo romanti­ko na ravni najbolj priljubljenih popevk ali v patologijo odvisnega tipa osebnosti, ki ga označujemo kot “klopa” (Arnold, 222). Kdor se odpre za ljubezen, je ranljiv. Toda brez ljubezni ne moremo odkriti bogastva svoje duše in svojega življenja. Ljubezen omogoča, da se živ­ljenje v moškem pretaka. Biti ljubimec pa ne pomeni le biti sposoben ljubiti žensko ali se v prijateljstvu odpreti moškemu. Ljubimec bi rad oblikoval tudi ljubezenski od­nos do Boga. V močno doživeti liturgiji lahko moški kaj pogosto izkusi strastno ljubezen do Boga. Če se z vsem srcem poglobi v obredje, petje, tišino, potem raste v njem globoka ljubezen do Boga.

    Krščanstvo je ljubezen do Boga pogosto ločevalo od strastne ljubezni med moškim in žensko. Boga naj bi si­cer ljubili z vsem srcem. Ljubezen med moškim in žen­sko pa je bila osumljena, da človeka bolj kot ne odvrača od Boga. Toda brez močne erotike tudi ljubezen do Boga postane nemočna. Zgubi barvitost domišljije in moč strasti. Veliko moških se je odvrnilo od Cerkve, ker arhetipa ljubimca, ki ga čutijo v sebi, niso mogli uskladiti s krščanskim pojmovanjem ljubezni in spolnosti. Pogosto so čutili, da jih je Cerkev prizadela, ker je njihovo spol­nost vedno oblagala z občutki krivde. Od Svetega pisma se moški lahko nauči, kako lahko zaupa svoji erotični moči in se veseli svoje spolnosti.

    Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

    Tags: , ,
    • Share/Bookmark

    Moški – kralj

    Arhetip kralja, ki ga lahko prepoznamo v svetopisemskem kralju Davidu, po­meni, da moški živi svoje življenje, in ne dovoli, da bi o njem odločali drugi, da je v svojem središču, da je v sebi ubran. In kralj je tisti, ki v sebi ustvari red, ki zna dobro strukturirati ne le zunanje kraljestvo, tem­več tudi notranje območje svoje duše. Richard Rohr pravi, da je najpomembnejša naloga kralja, da na ob­močju, kjer vlada, zagotovi red in mir: »Že samo njego­va navzočnost vliva ljudem občutek varnosti. Kdor pri­de v prostor neke skupine in ji da občutek gotovosti in varnosti, je kralj« (Rohr, 89 si.).

    Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

    Tags: , , , ,
    • Share/Bookmark

    Agonija bojevnikov

    Grki govorijo o »agoniji«, intenzivni bolečini moškega. Luka opisuje, kako je Jezusa na Oljski gori obšla agoni­ja (prim. Lk 22,44). Erhelbert Stauffer razume agonijo kot »strah za zmago – spričo bližajočega se odločilnega boja, od katerega je odvisna usoda sveta« (Grundmann, Lukas, 412). Agonija je smrtni boj, pripravljenost, da se za nekaj zavzamemo – tudi za ceno smrti. Zato, da bi postali moški, se moramo v svojem zavzemanju za živ­ljenje očitno izpostaviti tudi tveganju smrti. Patrick Arnold, ameriški jezuit, ki je pisal o arhetipu bojevni­ka, meni: »Moški se mora naučiti živeti z agonijo – razen če se odloči, da bo gledalec in bo svoje življenje preživel kot opazovalec v gugalniku na terasi ob limo­nadi s svojimi krepostnimi tetami« (Arnold). Kdor se bo poistovetil z arhetipom bojevnika, mora pričako­vati, da bo ranjen in da ga bo kdaj strah. Vendar se bo spopadel s konflikti, ki jih prinaša življenje. Tako lahko od njega izhaja življenje, medtem ko od gledalcev ne izhaja nič, samo dolgčas in naveličanost. Gledalci sicer vse bolje vedo. Toda sami nikoli ne posežejo v spopad življenja in spopad za življenje.

    Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

    Tags: , ,
    • Share/Bookmark

    Močni moški

    Samson ni nepremagljiv. Ima šibko točko. Če mu odrežejo lase, ga moč zapusti. Grki pripovedujejo o Ahilu, najpogumnejšem junaku. Ranljiv je na peti. Germani poročajo o Siegfriedu, ki tudi ni bil neranljiv. Ko se kopa v zmajevi krvi, mu pade na ramo lipov list, ki ga nare­di ranljivega. Vsakdo, ki se spusti v življenjski boj, bo nekoč ranjen. Prav pri močnih moških, ki so v središču pozornosti, naša družba išče slabosti, kar naprej vohlja za njimi. Mnogi moški se bojijo, da bo kdo odkril njiho­ve ranljive točke. Umaknejo se za svoj domnevni oklep. Ali pa se skrijejo za obličje korektnosti. Gre jim pred­vsem za to, da ne naredijo nobenih napak. Toda potem tudi ničesar ne dajo do sebe. Ne tvegajo, nehajo se bo­riti za dobro stvar, iz strahu, da bi jim lahko spodletelo in bi jih napadel ves svet. Upirajo se, da bi svoje življe­nje postavili na kocko za pravičnost in mir. Resnični moški prizna svoje slabosti. Z odprtimi ranami se bori naprej, pa naj ga javnost še tako napada.

    Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    Agresije in nasilnost

    Da bi razvili svoj jaz, se konfliktom ne smemo izogibati. Sicer postane­mo polni mržnje, ki izbruhne ob vsaki neprimerni pri­ložnosti. Sigmund Freud graja vzgojne metode svoje­ga časa, češ da mladostnika ne pripravijo na agresijo. Prav v našem času, v katerem so mladostniki nagnje­ni k nasilju, je potrebno primerno navodilo, kako rav­nati z agresijami, ne da bi škodovali drugim. Nasilje je neprimerno ravnanje z agresijami. Kdor postane nasi­len, ga agresija obvlada, namesto, da bi on obvladal njo. Agresije hočejo urediti razmerje med bližino in odda­ljenostjo in me usposobiti, da se bom primerno ogradil od pričakovanj drugih. Nasilen je le, kdor je dal druge­mu moč nad sabo. Ker se ni znal odmakniti, hoče uni­čiti tistega, ki ga je notranje okupiral. Toda s tem uniči tudi samega sebe. Nasilni je nasilen do samega sebe. Ubije svojo dušo.

    Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    Moški kot voditelj

    FILE0302

    Mojzes je voditelj, ki mora prenašati ljudstvo, ki se mora vedno znova ubadati z njegovimi spori. Toda obenem je o njem zapisano: »Mož Mojzes pa je bil zelo ponižen mož, bolj kot vsi ljudje na površju zemlje« (4 Mz 12,3). Evagrij Ponski prevede besedo »ponižen« z »blag«. Zanj je Mojzesova blagost vzor za vsakega du­hovnega spremljevalca, ki lahko druge vodi k Bogu le, če je presegel svoje strasti. Blagost je značilnost člove­ka, ki je pomirjen s seboj. Ponižnost je bolj pogum sre­čati se s svojimi senčnimi stranmi. Mojzes, veliki vod­ja, je bil obenem tudi ponižen. Imel je čut za svoje meje in slabosti. Za moške, ki prevzemajo odgovornost, to ni samoumevno. Največkrat potlačijo svoje slabosti, da bi pred vsemi drugimi veljali za močne. Toda resnična moč temelji v tem, da se srečaš in sprijazniš tudi s svo­jimi senčnimi stranmi.

    Vsak moški, ki si resnično želi postati moški, se mora oblikovati v procesu iskanja svojega jaza, tako kot se je moral oblikovati Mojzes. Mora se naučiti prevzemati odgovornost in se spoprijemati z nasprotovanji, ki jim je izpostavljen zaradi svoje odgovornosti. Mora se na­učiti premagati nasprotovanje »ljudstva«, ki vedno go­drnja in hrepeni po materinem naročju. Če razumem ljudstvo kot prispodobo za dele, ki so lastni moškemu, potem to zame pomeni: Mojzes mora premagati regre­sivno držo, v kateri hrepeni po materinem naročju, po polnih egiptovskih loncih mesa. V nas je hrepenenje po svobodi. A obenem nas je svobode strah. Kajti zato, da bi prišli do svobode, moramo opustiti staro varnost, preskrbljenost po materi ali materinskih institucijah, kot sta denimo Cerkev ali podjetje. Postati moški pome­ni tvegati, da greš skozi puščavo in na poti občutiš la­koto in žejo, ne da bi bil pri tem gotov, da tvoja pot vodi k cilju, k obljubljeni deželi, v kateri si lahko ves to, kar si. Veliko moških na poti v svobodo raje hrepeni po iz­gubljenem raju otroštva. Na poti v svobodo se srečamo s svojimi najglobljimi potrebami, s potrebo po preskrbljenosti in gotovosti, po varnosti in domovini. Vendar vodi pot v svobodo le prek odpovedi varnosti in od­visnosti. Ta pot razkrije v nas globoko zakoreninjene strahove. Mojzes se spoprime s svojimi strahovi in po­trebami, s svojimi notranjimi ugovori in regresivnimi težnjami, s tem, ko se v molitvi vedno znova obrača na Boga in mu izroča svoj notranji odpor. Njegova molitev ni preprosta privolitev, temveč boj z Bogom. Bojuje se z Bogom. Obtožuje ga. Bogu se pritožuje nad bremenom, ki mu ga je naložil. Vendar ne odneha. Čeprav ga ljud­stvo vedno znova razočara, ga ne zapusti in verjame v obljubo, ki jo je Bog dal temu trmastemu ljudstvu.

    Mojzes kot vodja kaže bistveni vidik tega, kar pomeni biti moški. Moški mora prevzeti odgovornost. Njegova naloga je, da vodi in ne, da preprosto dela le, kar mu rečejo drugi. Kot oče v družini ima moški vodstveno vlogo. V vsaki skupini, v kateri dela, je vedno vodja in vodeni obenem.

    Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

    Tags: , ,
    • Share/Bookmark

    O odpuščanju II.

    119942

    V nasprotju z nekaterimi nadzorniki, ki jih poznamo, Jezus ni pričakoval, da bodo njegovi apostoli že prvič vse naredili prav. Povsem zadovoljen je bil s tem, da jim je pustil delati napake, in to je storil iz tehtnih razlogov. Če jim ne bi pustil, da so se spotikali in padali, bi se še naprej zanašali sami nase, namesto na njegovo ljubezen in moč.
    Kakor apostoli se moramo tudi mi enako učiti o veri. Ne gre za tehniko ali nekaj, kar prejmemo samodejno, ampak za to, da vzljubimo Jezusa. Bolj ko ga spoznavamo, več smo pripravljeni tvegati zanj. Gotovo nam bo kdaj tudi spodletelo, a na te neuspehe nikoli ne smemo gledati kot na poraze. Gorčično seme vere ne bo vzcvetelo čez noč. Raslo bo postopoma, ko bomo še naprej hodili z zaupanjem; videli bomo, kam nas bo povedel Bog.

    »Gospod, pomagaj mi opustiti hlepenje po popolnosti. Naj brez strahu verjamem tvojim obljubam in naj bom vedno pripravljen rasti v veri!«

    Vir: Revija Beseda med nami, Jul-avg 2008

    Tags: , , ,
    • Share/Bookmark

    Kdo je resnični sovražnik?

    478fa0acd5f8795498485

    V boju je najprej potrebno prepoznati svoje resnične sovražnike, resnično zlo v vsakem dogodku.
    Je moj resnični sovražnik človek, ki me je omalovaževal, ko sem pričakoval pohvalo ali napredovanje?  Ali pa je to moja ogorčena zamera, ker ne morem pozabiti te žalitve? So moj resnični sovražnik težke razmere v mojem življenju, denimo bolezen, brezposelnost ali osamljenost? Ali pa je to samopomilovanje, zaradi česar teh okoliščin ne morem izročiti Bogu in izkusiti tolažbe njegove stanovitne bližine? Oče nam v vsakršnih okoliščinah ponuja možnost, da se še bolj zbližamo z njim, naš sovražnik hudič pa nas zapeljuje, naj obupamo in se odvrnemo od Boga.
    Kaj storimo, kadar se počutimo slabotne ali »razdejane«? Nas stiska pritiska k tlom ali pa zaradi nje stečemo v objem Odrešenika, ki nam obljublja, da bo ukrepal v našem imenu? Oklenimo se ga ne glede na okoliščine in opazujmo, kako nam bo spreobrnil srce in premagal naše resnične sovražnike Satana, greh in smrt!

    Vir: Revija Beseda med nami, Jul-avg 2008

    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    Gluhonemost

    1997192

    Pogosto sem dovolj gluh za to, kar mi želi povedati Bog. Zamašil sem si ušesa, tako da tihi Božji glas sploh ne more prodreti do mene. … Ravno tako smo tudi pogosto zaposleni sami s seboj do te mere, da preslišimo, kadar nas kliče Bog. Potem ne slišimo niti tega, kar nam želi pravkar povedati po naših soljudeh. Slišimo le tisto, kar nas potrjuje, ne pa tistega, kar nas postavlja pod vprašaj. Ne slišimo podtonov, s katerimi nam drugi sporoča svojo dejansko stisko. Slišimo sicer besede, a ne človeka, ne slišimo njegovega srca, ki kliče na pomoč.

    Smo tudi nemi. Morda sem onemel, ker me drugi ne razumejo, ker mi ne dovolijo, da bi povedal do konca. Mogoče pa me je nemega naredilo to, da je bilo zlorabljeno moje zaupanje. Ali pa sem onemel v odnosu do Boga, ker so ostale moje besede neuslišane. Morda svoja usta zapiram zaradi tega, ker se bojim razodeti svojo resnico pred ljudmi ali pred Bogom.

    Vir: (Duhovne vaje za vsak dan, A.Gruen, str.25)

    Kako resnično.
    Na misel so mi prišli prijatelji, s katerimi se je dobesedno non-stop treba boriti, da v njihovi prisotnosti sploh lahko kaj poveš. Kako znajo biti ljudje polni samih sebe. Iz neke strašne potrebe, da bi se izpolnili, dokazali ali da bi tudi v družbi pokazali kako polnokrvni oni so, posiljujejo druge z nečim, kar drugih niti ne zanima.
    Ob takih ljudeh zelo rad kar obmolknem in se ob prvi priložnosti odstranim iz njihovega obzorja. Prihodnjič pa pazim, da me ne zlorabijo za svojo publiko.

    Tags:

    • Share/Bookmark

    Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

    PJH Christmas Roads

    Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

    Spomladi do rožne cvetice,
    poleti do zrele pšenice,
    jeseni do polne police,
    pozimi do snežne kraljice,
    v knjigi do zadnje vrstice,
    v življenju do prave resnice,
    a v sebi – do rdečice
    čez eno in drugo lice.

    A če ne prideš ne prvič, ne drugič
    do krova in pravega kova
    poskusi
    vnovič
    in zopet
    in znova.

    Tone Pavček

     

    Ta pesem v svoji preprostosti in jasnosti govori o tako globoki resnici, da sem jo prenesel v svoj ‘arhiv’ , da bo vedno pri roki.

    Tags: , ,
    • Share/Bookmark

    Jutranja molitev

    304079673_05c573f8c6_o

    Gospod, začenja se nov dan.
    Želim ga začeti in živeti s Teboj!
    Tebi podarjam vse vesele in uspešne trenutke tega dne,
    prosim pa Te, da mi pomagaš prenesti vse žalostne, težke trenutke, ki se jih ne veselim…
    Vodi me, da ne bom skrenil s Tvoje poti!
    Če pa padem, mi pokaži pot nazaj in mi daj moči,
    da vstanem in nadaljujem ob Tvoji strani!

    Vir: Ana

    Tags: , ,
    • Share/Bookmark

    O odpuščanju

    568212-2-wonder

    Dejanje odpuščanja je tisto, ki odpre edino možno pot do ustvarjalnega razmišljanja o prihodnosti.

    Vir: David Allen, Getting things done

    Mislim, da je res tako.
    In to vidim v službi, doma, med prijatelji…
    Vsakdo kdaj pa kdaj kiksne, ga polomi ali pa krepko zarije v pesek ali blato. Vsakdo kdaj naredi napako. In če si vsi okoli njega ob tem mislijo (ali pa rečejo): “No, zdaj pa vem kakšna je resnica o njem”, je skupna prihodnost zelo vprašljiva.
    In če iz skupne prihodnosti takole nepremišljeno izključujemo soljudi, bomo prej ali slej svoj svet očistili do čiste osamljenosti, do lastne zasmradele mlake. Če to počne veren človek, greši, ker sodi o ljudeh. To pa si je Bog pridržal zase.

    V službi ljudje spregledajo pretekle neumnosti in napake in vedno znova “začenjajo znova” zaradi interesov. Od tega in tega človeka si obetam to in to in zato spregledam njegove pretekle napake.

    Z otroki doma je treba biti zelo pazljiv, da jih ne zatolčeš s stalnim opozarjanjem (ali celo očitanjem) glede napak in pomanjkljivosti. S spodbudo k tistemu, kar je manjkalo, se naredi neprimerno več. To vemo vsi, malo pa jih je, ki jim to vedno tudi uspeva.

    Med možem in ženo bo sila težko šlo brez te odpuščajoče drže. Ta skupnost je zelo tesna, intimna (vsaj naj bi bila). Zato se vse nedoslednosti, napake takoj vidne partnerju in ga lahko tudi bolj prizadenejo. Odpuščajoča drža med možem in ženo je zato že kar nujna, če naj zakon uspeva in se razvija.

    Potem pa je tu še čisto osebni vidik. Če se na nekoga jezim, bo ta jeza dušila mojo ustvarjalnost, s katero bi lahko razmišljal o prihodnosti. Vrtel se bom okoli preteklih zamer, namesto da vso svojo pozornost usmeril v svoje delo in izgradnjo boljšega jutri.

    IMHO se novo in boljše lahko gradi samo, če je glede starega ni zamer, očitkov, razdora.
    In zato je odpuščanje tako pomembna sestavina prihodnosti.

    Tags: , , ,

    • Share/Bookmark

    Kolikšna je tvoja ljubezen?

    SpiderDiagram

    Na spletni strani hrvaškega katoliškega radija sem našel čudovit članek o tem, po katerih kriterijih lahko precenimo ljubezen. Je nekaj res ljubezen ali samo “ljubezen”.

    Kemija, čas, komunikacija, prijateljstvo, odobravanje, spoštovanje…
    16 dimenzij, ki določajo velikost polja, ki mu lahko rečemo ljubezen.
    Kako veliko je vaše polje?

    Tags:
    • Share/Bookmark

    Papež o pomenu zakonske zveze

    “Trdna družba je odvisna od čvrste družine, čvrsta družina pa je odvisna od trdne zakonske zveze.” 

    Papež Bendikt XVI, ob sprejemu slovaškega veleposlanika pri Svetem sedežu

    Tags: , ,
    • Share/Bookmark

    Živeti vero

    96-49-1275

    Življenje iz vere je nenehno in že kar podzavestno prepričanje, da je nad nami Nekdo, ki nas spremlja, ki ve za nas, ki nas ljubeznivo opazuje, kako se trudimo za dobro, in nam pri tem tudi na svoje božanske načine pomaga. Živeti iz vere pomeni vedeti, da nam je Gospod vedno blizu. Nima nas več za otroke, zato je njegova bližina na prvi pogled neopazna. Toda kot zreli ljudje smo sposobni gledati tudi z očmi vere. Potem smo z njim vedno povezani. S tem izpolnjujemo, kar nam je naročil Jezus: Treba je vedno moliti in se ne naveličati (prim. Lk 18,1). To naposled sploh ni tako težko, to razume že malček, ki vedno vsaj podzavestno živi v navzočnosti svoje matere. Nikoli se tega ne naveliča. Taka molitev, zavest božje bližine, tudi nas ne bo utrujala.

    Avtor: p. MIHA ŽUŽEK

     

    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    Ste utrujeni? Nenaspani?

    1. Zagotovite si dovolj sončne svetlobe čez dan. To bo okrepilo fazo globokega spanja ponoči.

    2. Ne nosite sončnih ali zatemnejnih očal, razen okoli poldneva, ko je sonce najmočnejše.

    3. Če čez dan delate v zaprtih prostorih in ne dobite dovolj sončne svetlobe, si oskrbite umetno jasno oz. bistro svetilko.

    4. Fizična aktivnost čez dan vodi v kvaliteten spanec ponoči.
    Krivulja aktivnosti organizma naj bo čimbolj hribovita in čimmanj ploska. Visoka aktivnost čez dan vodi v globoko nočno spanje. Pičla dnevna aktivnost vodi v plitvo nočno spanje.
    Vendar ne bodite fizično zelo aktivni neposredno (vsaj dve uri) pred spanjem.
    Če je mogoče uporabite aktivno fizično dejavnost, da se zjutraj temeljito in zares zbudite.

    5. Če je nujno, zadremajte po kosilu. Vendar nikoli dlje od 45 min.

    6. Zbujajte se ob koncu spalnega cikla (v REM fazi) in ne na sredi.
    Da bi to ugotovili je potrebno nekaj eksperimentiranja. Ob dnevih, ko smo vse dni približno enako fizično aktivni in približno enako izpostavljeni svetlobi in hodimo v posteljo ob enakih urah, nastavimo budilko na različne čase. Skrajšajmo ali podaljšajmo čas spanja za 20–30 min in opazujmo kako hitro in lahko se bomo zbudili. Če z lahkoto skočimo pokonci, smo se zbudili sredi REM faze, kar je optimalno. Če traja dolgo, da pridemo k sebi, je bila budilka nastavljena prezgodaj ali prepozno.
    Obstajajo tudi ure budilke, ki jih nosimo na zapestju in nas zbudijo ob “pravem času” za nas in za naše telo.

    ScreenCapture_750

    7. Vsak dan imejte enak spalni ritem. Vsak dan – tudi čez vikend.
    Poležavanje čez vikend je nekaj najslabšega, kar si lahko naredimo na področju spalne higiene. Telo najlažje funkcionira v enakem dnevnem ritmu. Če je spanja premalo, si ga moramo malo več zagotoviti vsak dan, ne pa od ponedeljka do petka povečevati primanjkljaj, čez vikend pa poležavati.

    8. Kava, nikotin, alkohol poplitvijo spanec.

    9. Ne jejte nekaj ur pred spanjem. Še posebej se ogibajte sladkorju in enostavnim ogljikovim hidratom. Ne jejte tudi težje prebavljive hrane. Sladkor in ogljikovi hidrati so energetsko močni in s presežkom energije motijo globok spanec v prvem delu noči.
    Težje prebavljiva hrana zahteva večjo dejavnost prebavnega trakta in s tem prav tako poplitvi globok spanec.

    10. Če je mogoče, spite na boku ali na hrbtu.

    11. Če je le mogoče se izognite stresu pred spanjem. Čas pred spanjem naj bo umirjen, opravljajte rutinska dela, če je le mogoče v mirnem okolju. Če je le mogoče, se pred spanjem izogibajte izpostavljenosti močni svetlobi.

    Če nameravate krajšati čas vašega spanca je nujno najprej povečati kvaliteto spanja. To naredite z večjo izpostavljenostjo naravni svetlobi in večjo fizično aktivnostjo čez dan.
    Takoj ko se zbudite si zagotovite dovolj jasne oz. bistre svetlobe. Tako bo telo dejansko “vedelo”, da ste se zbudili.

    Vir: Kacper M. Postawski: How to sleep less and have more energy than you ever had before

    Tags: , ,
    • Share/Bookmark

    Izkušnje

    Izkušnje so tisto kar dobimo takrat, ko ne dobimo tistega, kar smo želeli dobiti.

    Anon (vsaj meni neznan)

    Na prvi pogled paradoksalno, vendar še kako resnično.
    Eden predpogojev za napredek v življenju je torej tudi pogum, da zakoračimo v nove izzive, četudi ne vemo povsem gotovo kakšen bo končni izid.

    • Share/Bookmark

    Moški brez teritorija

    oče

    Moški novega veka je ostal brez teritorija. Ženska je še ohranila svoje delovišče v stanovanju, moški pa ob koncu dneva nima kaj pokazati. Njegovo delovišče je tam nekje v neki pisarni ali delavnici in družinski člani niso posebej motivirani, da bi sproti vedeli, kaj počne. Neredko zato naletimo na mnenje, da je ženska danes močnejši lik kot moški. Lažje je ohranila avtoriteto in razvidnost njenega poslanstva je takojšnja. Moški se mora bolj truditi v zameno za samozavest. Bolj se mora prilagajati novim časom. Če je prej mamica »cartala« otroke, z njimi momljala in se lovila, mora danes to vlogo prevzeti tudi oče. To je njegov novi teritorij. Tu lahko zacveti njegov očetovski ponos.
    Greh bi bil, če bi moškega feminizirali. Tudi ko oče prevzema določene naloge, ki so tisočletja veljale za tipično ženske, jih mora opravljati na moški način, se pravi z značilno mero racionalnosti in prikupne robatosti.
    Ni treba posebej razlagati, da mnogi moški tega prehoda niso zmožni. Marsikateri se zato umakne v vzpostavljanje nekakšne fantomske avtoritete, ki sloni na velikem avtomobilu in dobri plači. Marsikateri se preprosto umakne iz intenzivnih čustveno-vzgojnih procesov. Nekateri se zatečejo k alkoholu, drugi v moški šovinizem.
    Grožnja družini je torej moški, ki ne zna biti moški v razmerah postindustrijske družbe. Ki se bodisi zateka k že preminulim vzorcem patriarhalne avtoritete bodisi kapitulira pred izzivom očetovstva.

    Vir: Branko Cestnik, Družina danes in jutri – gradivo za župnijske pastoralne dneve

    In moje mnenje?
    Kot smo že navajeni, so zapisi p. Cestnika skoraj vedno zadetek v polno. Njegove članke dobite (tudi) tukaj. P Cestnik je imho eden od prodornejših in v iskanju resnice uspešnejših avtorjev, ki jih danes premore slovenska katoliška publicistika. Vsaj tista, ki jo berem jaz. Lahko tudi, da se motim ker ne berem čisto vsega in nekaterih avtorjev tudi ne poznam. Vendar od avtorjev, ki jih poznam, p. Cestnik nikoli ne gre mimo moje pozornosti. Preprosto prevečkrat sem že bral njegove misli in zraven pritrjeval: “Res je, res je…” ali “Točno tako je…” ali pa se čudil jasnosti s katero je razkrival, kar je bilo bistveno in resnično.

    In tudi kar je napisal o krizi moške identitete je čisto res. Povsem se sklada z vsem kar lahko beremo o tej krizi v knjigi Boj in ljubezen. To knjigo sem že citiral tukaj in tukaj.
    Problem, ki ga vidim jaz je, da se večina moških te krize ne zaveda. Živijo v nekakšni mineštri identitet, v katero so vkuhali identiteto očeta, matere, dekleta ali žene in ‘nečesa mehkega’, kar jim je ponudilo okolje – morda revije s psevdo psihološkimi članki. Potem živijo nekaj, kar se jim zdi sprejemljivo in čemur zmorejo reči “jaz”. Pri tem niti ne vedo, da je to kar živijo škodljivo za njih same, njihove otroke in žene. Da ne igrajo vloge trdnega moškega in ne oplajajo sveta okoli sebe z moško energijo. Ne znajo odigrati vloge po kateri hrepenijo njihove žene in brez katere se njihovi otroci ne bodo nikoli zdravo razvili v odrasle. Vse kar zmorejo dati mikro svetu okoli sebe je psevdo mamica št. 2.
    Moški ima do svoje notranjosti daljšo pot, kot je pot do novih kontinentov ali novih planetov. Zato prilagoditev na nove družbene razmere pri moškem traja tako dolgo. Spolna revolucija in feministično gibanje, ki sta (poleg vseh slabih posledic) ženskam dali tudi to, da so na novo ovrednotile svoj položaj v družbi in svetu so moškim dale samo to, da so postali neprilagojeni, neustrezni. Postavilo se je vprašanje, odgovori pa ne. Odgovore je treba še iskati in šele danes, desetletja potem, beremo knjige kot je Boj in ljubezen.

    Pa še prošnja p. Cestniku. Če je le mogoče posodobite in dopolnite zbirko svojih člankov na spletni strani. Vašim bralcem je dragocena.

     

    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    Cena udobja

    120 g tega čaja v filter vrečkah stane 1,65 EUR.
    1000 g tega čaja v tej obliki bi torej stalo 13,75 EUR.

    Če kupimo isti čaj rinfuso v 1 kg vrečki, nas stane 4,5 EUR.

    Kako lahko pride do tolikšne razlike?
    Enostavno. Ljudje smo komot in bolj množično kupujemo izdelke, ki nam omogočajo komot življenje. In Kolinska tako dviguje cene, dokler jih lahko.
    Pa še kljub temu pravijo, da čaji niso dovolj donosni in da jih bodo odprodali.

    No, kakorkoli že. Kolinska bo že preživela, tudi če mi nehamo kupovati čaje v filter vrečkah.

    Tags:

    • Share/Bookmark

    Kaj je odveč v najinem zakonu?

    05ert

    1. Vseh vrst neurejenosti, ki jih še nisva uredila.
    Neurejenost pred TV, neurejenost pri delu, neurejenost pri vzgoji …
    Kaj mislim, ko napišem ‘neurejenost’? Mislim, da je to vsako ravnanje, ki se prej ali slej pokaže kot škodljivo na dolgi rok. Ni nujno, da je kako ravnanje zelo napačno, da je že lahko neurejeno.
    Npr. zavzetost pri delu je sama po sebi dobra. Toda če je zavzetost prekomerno močna, je neurejena. Če namreč ves budni čas namenimo delu, ga zmanjka za zakonca, za otroke, za počitek.
    Ali npr. TV.  Uporaba TV je dobra, dokler jaz uporabljam TV in ne TV mene. Dokler sem jaz gospodar in ne TV. Enako je z računalnikom, internetom, časopisi…
    Ali vzgoja. Tu prepoznam cel kup neurejenosti: prekomerna strogost, prekomerna popustljivost, nekonsistentnost vzgoje, eno govorim drugo delam… Cela vrsta ravnanj, ki jih imamo mnogokrat za normalna ali se potolažimo, češ naredim kar morem, nisem pa idealen.

    2. Vseprepogosto mišljenje, da drugi ne poskrbi zame, čeprav bi moral.
    Kako to mislim?
    Dolgo je že odkar sva brala knjigo Pet jezikov ljubezni in tam našla idejo, kako je treba izkazovati partnerju ljubezen v njegovem in ne v mojem jeziku. Ker skozi moj jezik ljubezni enostavno ne bo razumel sporočila. To sva vedela, vendar (očitno) ne počela. ¸
    Poleg tega, da partnerju pošiljam sporočila v njegovem jeziku pa je ključno tudi to, da je moja pozornost usmerjena name in ne na partnerja. Važno je, da jaz pošiljam sporočila. Da jaz skrbim za partnerja.  Šele potem je na vrsti pozornost na to, ali tudi partner kaj daje meni.

    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    Jezus prihaja mimo – Zakon, krščanski poklic – Svetli in veseli domovi

    Starši so najvažnejši vzgojitelji svojih otrok, tako v človeškem kot v nadnaravnem oziru in morajo občutiti odgovornost te naloge, ki zahteva od njih razumevanje, previdnost, da znajo učiti, predvsem pa ljubiti. Prizadevati si morajo, da dajejo dober zgled. Nasilno in oblastno vsiljevanje ni prava pot pri vzgoji. Vzorni starši si prizadevajo, da jih otroci smatrajo za svoje prijatelje, katerim lahko zaupajo svoje težnje, svoje probleme, od katerih lahko pričakujejo učinkovito in ljubeznivo pomoč.
    Potrebno je, da si starši vzamejo dovolj časa za svoje otroke, da se pogovarjajo z njimi. Najvažnejši so otroci, važnejši od poslov, od dela, od počitka. V pogovorih bodite pozorni do njih, skušajte jih razumeti, priznati del resnice– ali –vso resnico – v njihovi upornosti. Istočasno pa pomagajte najti pravo pot njihovim prizadevanjem in upom. Naučite jih spoznavati dejstva in razmišljati. Ne vsiljujte jim nekega vedenja, temveč jim pokažite razloge, nadnaravne in človeške, ki to svetujejo. Z eno besedo: spoštujte njihovo svobodo, saj ni prave vzgoje brez osebne odgovornosti, niti odgovornosti brez svobode.
    Bistveno starši vzgajajo s svojim zgledom. Otroci ne iščejo v svojem očetu ali materi le malo več znanja ali kolikor toliko tehtne nasvete, ampak nekaj več: pričevanje o vrednosti in smislu življenja, ki se utelesi v konkretnem obstoju in je potrjen v različnih okoliščinah in dogajanjih v teku let.
    Če bi moral svetovati staršem, bi jim svetoval predvsem tole: naj vaši otroci vidijo – že v zgodnjih otroških letih vse vidijo in ocenjujejo (ne delajte si utvar) –, da skušate živeti v skladu z vašo vero, da ne nosite Boga samo na svojih ustnicah, ampak da je prisoten v vaših delih. Vidijo naj, da si prizadevate, da bi bili odkritosrčni in zvesti, da se imate radi in da jih imate radi zares.

    Vir: Pridiga sv. Jožefmarija Escriva Zakon, krščanski poklic, ki je izšla v knjigi Jezus prihaja mimo

    Tags: , ,
    • Share/Bookmark

    Jezus prihaja mimo – Zakon, krščanski poklic – Svetost človeške ljubezni

    Prava in čista ljubezen med zakoncema je nekaj svetega, kar jaz, kot duhovnik, blagoslavljam z obema rokama.

    ********************************

    Čistost – ne le vzdržnost, ampak odločna potrditev zaljubljene volje – je krepost, ki ohranja mladostno ljubezen v vsakršni življenjski dobi. Obstaja čistost tistih, ki čutijo, da se v njih prebuja in razvija doba dozorevanja, čistost tistih, ki se pripravljajo na zakon, čistost teh, ki jih Bog kliče v celibat, čistost onih, ki jih je Bog izbral, da živijo v zakonu.

    ********************************

    Kar se tiče zakonske čistosti, zagotavljam zakoncem, da jih ne sme biti strah pred izražanjem svoje ljubezni. Prav nasprotno, saj je to nagnjenje temelj njunega družinskega življenja. Gospod pa pričakuje od njiju, da spoštujeta drug drugega in sta drug drugemu vdana, da sta obzirna, naravna, skromna. Naj jim povem še to, da so zakonski odnosi dostojni, kadar so izraz resnične ljubezni in zato odprti rodovitnosti, otrokom.

    ********************************

    Kadar je zakonska čistost prisotna v ljubezni, je zakonsko življenje izraz pravega ravnanja. Mož in žena razumeta drug drugega in čutita, da sta povezana. Kadar se spolnost, božji dar, izpridi, se izgubi intimnost, mož in žena pa si ne moreta več odkrito pogledati v oči.
    Zakonca morata graditi svoje skupno življenje na odkriti in čisti ljubeznivosti in v veseli zavesti, da imata toliko otrok, za kolikor jima je Bog dal možnost, ter da se znata, če je potrebno, odpovedati osebnim udobnostim in zaupati v božjo previdnost. Imeti številno družino, če je to božja volja, je zagotovilo sreče in uspeha, čeprav pokrovitelji nekega žalostnega uživaštva zmotno trdijo drugače.

    Vir: Pridiga sv. Jožefmarija Escriva Zakon, krščanski poklic, ki je izšla v knjigi Jezus prihaja mimo

    Tags: , , ,
    • Share/Bookmark

    Sistematski psihološki pregled triletnika

    Scan0002R

    Menda naj bi bil namen teh pregledov zgodnje odkrivanje psihičnih težav otroka ali neugodnih razmer, v katerih naj bi otrok živel in odločitev za morebitno pomoč.

    Mi doslej pri treh otrocih nismo od teh pregledov imeli nič in nam ne pade na pamet, da bi otroka peljali na t.i. psihološki sistematski pregled.

    Zakaj?
    1. Ker sva midva sama pri psihologinji slišala nekaj sila čudnih trditev. Npr. da ni dobro, da otrok ne hodi v vrtec in da je doma pri starih starših. Otrok, ki je bil v obravnavi, je takrat komaj prestopil triletni prag in čudi me takšno neznanje ljudi, ki naj bi bili strokovnjaki.
    2. Nek prijatelj mi je celo pripovedoval, da je psihologinja rekla, da ni dobro, da se otrok giblje samo med starimi ljudmi, da bi moral biti v družbi otrok v vrtcu. Da to ni dobro zanj. Če je bilo res povedano tako, kot je ta prijetelj prenesel, se zgražam. Triletni malček naj bi trpel škodo, če je doma med ljudmi, ki jih od zmeraj pozna in jih ima rad in ga imajo radi. In tej škodi naj bi se izognili tako, da malčka porinemo med neznance, ki mu bodo iz rok pulili igrače in vzgojiteljice, ki imajo poleg njega še petnajst malčkov.
    Vem, da razmere niso povsod enake, da nekateri starši preprosto ne morejo imeti otrok doma. Samo, na to naj pomislijo tudi “strokovnjaki” in naj ne dopovedujejo staršem, da delajo slabo, če otroku nudijo de lux varstvo do starosti 3+ let.
    Menda je socialzem že minil, ko so z vseh strani pritiskali na starše na deželi, da oddajo otroke v vrtce.
    3. Ta isti prijatelj je povedal, da so jima pri prvem otroku rekli, da z njihovim otrokom pa nekaj ni v redu, ker tako malo govori. Pri tem se psihologinja ni potrudila niti toliko, da bi na otroku prijazen način vzpostavila stik z njim.
    Hvala Bogu, da trileten otrok ne govori z vsakim tujcem in mislim, da vsak normalen triletnik ne govori z vsakim, ki ga pozna pet minut.
    Za povrh je psihologinja ravnala nestrokovno in etično sporno. Mamici s prvim otrokom, ki jo skrbi vsaka malenkost glede otroka in ki je negotova za vsako svoje ravnanje in ukrep glede otroka, kratkomalo reče, da je z njenim otrokom nekaj narobe. Povsem po nepotrebnem jo je šokirala in nanjo izvajala pritisk.
    Po nekaj letih je bil ta otrok povsem normalen in družaben odličnjak v osnovni šoli.
    4. Ker meniva, da so ti sistemastki pregledi v precejšnji meri namenjeni statistiki in temu, da si pshihološka stroka sama sebi dela delo. “Pregledati moramo populacijo, da naredimo sami sebi delo.”
    Saj, lahko je to čisto v redu in prav. Samo jaz in midva vidiva, da je z otrokom vse v redu in ga zato raje ne bova izpostavljala stroki, ki je lahko tudi samo ”stroka” (glede na zgornje primere).

    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    Jezus prihaja mimo – Zakon, krščanski poklic

    Za kristjana zakon ni le navadna družbena ustanova, še manj pa zdravilo za človeške slabosti. Je pravi nadnaravni poklic. Velik zakrament glede Kristusa in glede Cerkve, pravi sveti Pavel, obenem pa pogodba, ki jo mož in žena skleneta za vedno, ker je – hočeš nočeš – po Jezusu Kristusu postavljen zakon neločljiv. Je sveto znamenje, ki posvečuje, Jezusovo delo, ki zavzame duše tistih, ki se poročajo in jih vabi, naj mu sledijo, s čimer spremeni vse zakonsko življenje v božansko pot na zemlji.
    Zakonci so poklicani, da posvečujejo svoj zakon ter da se posvečujejo v tej zvezi. Zato bi storili hudo napako, če bi gradili svoje duhovno ravnanje za hrbtom in daleč od svojega doma. Družinsko življenje, zakonsko razmerje, skrb in vzgoja otrok, trud za napredek, utrjevanje in izboljšanje ekonomskega stanja družine, stik z drugimi osebami iz bližnje skupnosti – vse to so človeške in običajne situacije, ki jih morajo krščanski zakonci spremeniti v nadnaravne.
    Vera in upanje morata biti razvidna iz umirjenosti, s katero se soočajo problemi, mali ali veliki, ki se pojavijo v vseh domovih, v upanju, s katerim se vztraja pri izpolnjevanju lastnih dolžnosti. Tako bo ljubezen napolnila vse in poskrbela, da bomo delili veselje in morebitne grenkobe, da se bomo znali nasmehniti in pozabiti na lastne skrbi, da bi se lahko posvetili drugim. Poskrbela bo, da bomo poslušali sozakonca ali otroke in jim pokazali, da jih resnično ljubimo in razumemo, da bomo spregledali nepomembne praske, ki bi jih samoljubje moglo spremeniti v visoke zapreke. Pomagala bo, da vložimo veliko ljubezni v majhne pozornosti, iz katerih je sestavljeno vsakodnevno sožitje.
    Posvečevati dom dan na dan, z ljubeznivostjo ustvarjati pristno družinsko domačnost: za to gre.

    Vir: Pridiga sv. Jožefmarija Escriva Zakon, krščanski poklic, ki je izšla v knjigi Jezus prihaja mimo

     
    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    Dan mladosti

    Težko je verjeti, ampak Titovi verniki še živijo med nami.
    Tisti pravi, zvesti, do dna duše preparirani z idejo socializma in mitom o Titu.
    Bili smo na enem od primorskih hribčkov, ki imajo na vrhu kočo z oglasno desko za obiskovalce. In oskrbnik (menda doma nekje z obale) je obiskovalcem takole voščil za dan mladosti.

    IMG_2800

    Mora biti težka izkušnja, ko se človeku v prah sesuje vera in ko bogovi padejo z oltarja.

    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    Vloga očeta

    Oče je psihološko gledano tisti, ki otrokom nudi oporo, jih ščiti, da si upajo živeti svoje življenje in ga vzamejo v svoje roke. Oče se ne oklepa svojih otrok, temveč jih pošlje v svet, da zaživijo svoje življenje. Vendar je tam, kadar ga potrebujejo. K njemu se lahko vrnejo. Nanj se lahko oprejo. Ne napada jih, če delajo napake, temveč jih ščiti. Za njimi je, kadar jih kdo napade. Je vir moške energije za sinove. Prav danes veliko sinov hrepeni po očetu. Brez očeta ne morejo razviti svoje moške identitete. Zelo pogosto se prepirajo z očetom in se mu upirajo, če je zanje premočan, če zahteva od njih preveč poslušnosti ali jih s svojimi pričakovanji preobremenjuje. A tudi to upiranje oblikuje moškega. Le če se distanciram od očeta, lahko odkrijem tudi pozitivne korenine, ki jih imam v njem.

    Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

    Tags: ,

    • Share/Bookmark

    Odšel je p. Miha Žužek – moj veliki dobrotnik

    Zuzek_2000

    Pred nekaj dnevi je umrl p. Miha Žužek. V nedeljo je bil pogreb. Na žalost nisem mogel biti zraven. Zato bom zdajle tukaj napisal nekaj misli v njegov spomin.

    P. Žužek je že dolga leta prihajal v našo župnijo pomagat na Veliko noč in za druge praznike. Naš župnik ima v upravljanju več župnij in ob večjih praznikih dobi koga, da so obredi lahko hkrati na več mestih.

    Vedno, ko je prihajal, je nam mladim pustil kako vabilo na njegove duhovne vaje. In tako se je začelo. Nekajkrat sem bil pri njem na duhovnih vajah na Visokem v Poljanski dolini. Ko sem šel študirat v Ljubljano sem pristal v njegovi študentski skupini Maranatha, kjer sem štiri leta gnetel svoje misli in nazore ob njegovih.
    Ne morem reči, da sva bila vedno istih misli ali da sem ga vedno jemal kot absolutno avtoriteto. Kdo pa bi to od mladega študenta sploh pričakoval?
    Moram pa reči, da je p. Miha Žužek neizbrisno zaznamoval moja študentska leta. Moj študnetski čas je zaznamovan s p. Žužkom na podoben način kot je poštudentsko obdobje zaznamovano s p. Vitalom Vidrom (še enim Jezuitom).
    Mnogih profesorjev s fakultete se po nekaj letih ne spomnim več ali pa je spomin tak, da si želim, da bi jih nikoli ne poznal. Misli p. Žužka pa še vedno kdaj pridejo prav ali pa so postale temelj, na katerem danes stoji moj vrednostni sistem in pogled na svet.

    Hvala vam p. Žužek. Hvala, da ste nas vzgajal v radovednost. Da ste nam dal zgled, kako moramo biti podkovani, če hočemo pričati svetu za dobro. Da ni dovolj samo dober namen, ampak tudi sposobnost in volja, da nekaj dobrega tudi res dobro naredimo. 
    Upam, da bo vaše seme v vseh nas Maranatharjih obrodilo vreden sad, da bomo nekoč prispeli na kraj, kjer (verjamemo) nas čakate.

     

    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    Boj s temnim angelom

    Moški, ki menijo, da lahko v življenju dobro shajajo brez boja, zastanejo v svojem razvoju. Življenje je boj. Vsak sreča na svoji poti odraščanja v moškega lastno senco. In srečanje s to senco ni zabavno. Še pravljice nam z vso resnostjo pripovedujejo, da gre v tem boju vedno za življenje in smrt. In spočetka sploh ni jasno, da bo zmagal junak. Jakob tudi ne zmaga. Toda njegov nasprotnik se razkrije kot Božji angel. V tem temnem angelu Bog blagoslovi Jakoba in mu da novo ime: naj se ne imenuje več Jakob (slepar), temveč Izrael (Božji bojevnik). V svoji senci je Jakob srečal samega Boga. A ta senca ga je tudi ranila: zaradi udarca po kolku šepa. Skozi življenje mora iti počasneje, previdneje. Ne zmore več vsega, kar bi želel. Mora dovoliti, da se zgodi. Prav kot ranjeni bojevnik postane Jakob praoče Izraela.
    Očitno nihče ne more dejansko postati oče, če se ni bojeval s sabo in svojimi senčnimi stranmi. Kdor meni, da gre lahko skozi življenje, ne da bi premagoval ovire, ne da bi se soočil s svojo senco, bo svoje senčne strani kot oče projiciral na svoje sinove in hčere. Svojih sinov ne bo sposoben videti takšnih, kakršni dejansko so. Videl jih bo skozi očala svojih potlačenih potreb in strasti.
    Pogovarjal sem se z veliko moškimi, ki niso dobili očetove podpore. Prej bi rekel, da jih je oče zlomil. Oče je videl v njih vse to, česar ni mogel sprejeti pri sebi, kar si je sam prepovedal. In namesto da bi se bojeval s samim seboj, je potem to, kar je potlačil pri sebi, zatiral v sinu. Njegovo bojevanje ni postalo vir blagoslova, ampak bega. Ni služil življenju, temveč smrti. Sinovi očetov, ki so se izognili svojim senčnim stranem, zelo težko razvijejo neko pozitivno moškost. Ali nasilno sproščajo svoje sovraštvo do očeta ali pa se stalno otepajo svoje šibkosti. Nikoli se ne postavijo na noge in niso se sposobni spopasti z življenjem in njegovimi izzivi.

    Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

    Tags: ,
    • Share/Bookmark

    “Pridi k nam tvoje kraljestvo”

    Vsi lahko vidimo, kako se bo zgodila božja volja

    Po svetu je vsak dan na tisoče svetih maš in pri vsaki ljudje molijo Gospodovo molitev.
    Po svetu verniki vsak dan zmotijo tudi na milijone rožnih vencev in pri vsaki desetki zmotijo tudi Gospodovo molitev.
    To molitev molimo tudi pri hvalnicah in večernicah ter pogosto med češčenjem Najsvetejšega.
    Neštetokrat jo molimo samodejno.
    Verjetno je med molitvami, ki se jih kristjani najpogosteje naučimo na pamet.

    Čeprav je ta slavna molitev preprosta, vsebuje tudi prodorno slavljenje in prošnje. V pričujočem eseju se bomo osredotočili na prošnjo, ki je pogosto deležna manj pozornosti kakor druge: “Pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.”
    Te besede ponavadi povezujemo z Jezusovim drugim prihodom in prav je tako. Moliti bi morali, da bo Gospodovo kraljestvo prišlo v vsej svoji slavi. Vendar pa se v tej prošnji skriva več kot zgolj molitev za dogodek v prihodnosti. Te besede nakazujejo Jezusovo hrepenenje, da bi vsi spoznali, kaj se prav zdaj dogaja v nebesih. Navsezadnje prosimo, da bi se to, kar se dogaja v nebesih, zgodilo tudi na zemlji – tukaj in zdaj.

    Vsako leto ob tem času (op.ur. v adventnem času) usmerimo pozornost na Jezusov čudežni prihod na svet – to imenujemo njegov “spust” na zemljo. Toda tudi ko se spominjamo tega veličastnega dogodka, nas adventno bogoslužje opominja na to, da je ta svet za nas samo začasen dom. Naš pravi dom so nebesa. Jezus bo še enkrat prišel na zemljo – tokrat v slavi. A prišel bo spremenit zemljo, tako da se bo to, kar se vsak dan dogaja v nebesih, zgodilo tudi tukaj – v polnosti in popolnosti.

    Oglejmo si torej nekaj razsežnosti življenja v nebesih. Poglejmo, kako lahko odpremo vrata nebeškemu življenju, da bo lahko prežel našo cerkev, domove in celo naša krščanska srca.

    Kakšno je življenje v nebesih?

    Sveto pismo nam o nebesih ne pove veliko. Nasprotno, govori nam, da “oko ni videlo in uho ni slišalo… kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo” (1 Kor 2,9). Vendar pa nas ne pusti povsem nevedne. Sveto pismo nam da nekaj namigov – ravno dovolj, da nam zbudi domišljijo in da v nas vznikne želja po prihodu tega kraljestva.

    Kaj lahko torej povemo o nebesih? Vemo, da vsi, ki tam živijo, poznajo Boga in živijo v ljubeči pokorščini njegovi volji. Niti enega glasu nasprotovanja ni slišati. Ni upiranja niti ugovarjanja. Edino vodilo je mirna edinost – ves dan, dan za dnem.

    Toda edinost ni edina stvar. Sveto pismo nam govori, da so nebesa kraj, kjer bo Bog obrisal vse solze z naših oči: “Smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo” (Raz 21,4).

    Si lahko predstavljamo svet brez skušnjav, greha ali smrti? Si lahko predstavljamo svet brez umorov, bolezni ali revščine? Si predstavljamo svet brez žalosti, potrtosti ali bolečine? Svet, kjer vsi poznajo Jezusa, ga sprejemajo kot Gospoda in živijo, kakor jim je naročil? Si lahko predstavljamo, kako bo, ko bosta vsemu stvarstvu vladala mir in ljubezen? Tako je v nebesih v tem trenutku in tako si Jezus želi, da bi bilo tudi tukaj na zemlji. Ravno zato je prišel k nam na božič!

    Nedosegljivo merilo?

    Sveto pismo nam ne pove le, kakšna bodo nebesa, ampak nam pove tudi, kako se bodo počutili tisti, ki ne bodo mogli priti v nebesa. Če bi morali narediti seznam, bi morda vseboval tiste, ki se niso rodili “od zgoraj” v krstni vodi in v moči Svetega Duha (Jn 3,3); sebične, ki zanemarjajo uboge (prim. LK 16,19-31); nečistnike, malikovalce in prešuštnike (prim. 1 Kor 6,9); nečistnike, ubijalce in vse, ki ljubijo laž in jo uresničujejo (prim. Raz 22,15). Prav žalosten seznam, kajne? Skupaj z apostoli se lahko začnemo spraševati: “Kdo se torej more rešiti?” (Mt 19,25).

    Toda Jezus nam govori: “Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče” (Mt 19,26). Enako lahko rečemo za svoje vsakdanje življenje. Brez Boga je nebeško življenje na zemlji nemogoče, z Bogom pa je slika povsem drugačna. Z Bogom je mogoče prav vse – vštevši življenje v nebesih po naši smrti in življenje na zemlji kakor v nebesih tukaj in zdaj. Če nam Bog stoji ob strani, lahko tudi na zemlji najdemo nebeško lepoto in veličastje.

    Popolnost ljubezni

    V enem izmed morda najveličastnejših poglavij v Svetem pismu apostol Pavel govori o ljubezni (prim. 1 Kor 13). Po zelo ganljivem opisu popolne ljubezni poudari dvoje.
    Najprej pove, da bo to, kar je delno, prenehalo, ko bo prišlo popolno.
    Z drugimi besedami, ko bo Jezus znova prišel s popolno ljubeznijo, bo naša nepopolna ljubezen izginila in bomo v njem popolni. Poleg tega pa Pavel nagovarja Korinčane, naj opustijo, kar je otročje in nepopolno (prim. 1 Kor 13,10-12). Ta dva poudarka nam lahko pomagata do uvida, kako bi lahko nebeška radost v tem trenutku prišla tudi v naš dom. Jezus je popoln in po krstu smo bili povzdignjeni z njim. Omogočil nam je, da tudi mi postanemo popolni, kakor je popoln naš nebeški Oče (prim. Mt 5,48). Zveni nemogoče, toda bolj ko bomo čutili, kako nas njegova milost ozdravlja in krepča, pogumnejši bomo – in vse skupaj bo dejansko postalo bolj mogoče!

    V zgoraj omenjenem poglavju, posvečenem ljubezni, apostol Pavel jasno pove, da smo sposobni v polnosti ljubiti drug drugega, če pustimo, da nas uči ljubiti On, ki ljubi popolno. V bistvu se naša nepopolna ljubezen lahko zmanjšuje, ko okušamo Jezusovo ljubezen do nas.
    In tudi kadar nam ne uspe popolno ljubiti, lahko še vedno vstanemo, začnemo znova, se pokesamo in poskusimo malo več sodelovati z Jezusom.
    V nebesih so otročje lastnosti, denimo muhavost, iskanje pozornosti in neodgovornost, stvar preteklosti. Nezrele oblike otročje ljubezni so izginile. Tukaj na zemlji pa nam Sveti Duh želi pomagati odrasti, da bomo lahko postopoma opustili sleherno nezrelo in grešno ravnanje. Tukaj morda nikoli ne bomo dosegli popolne ljubezni, lahko pa se dan za dnem, leto za letom približujemo popolnosti.
    Z božjo milostjo lahko vsak izmed nas znatno pomnoži ljubezen in dozori v tem, kako ljubimo. Še več, ko bomo opazili, da bolj hrepenimo po tem, da bi pomnožili ljubezen in zmanjšali svoj jaz, bomo imeli vedno večji dokaz, da lahko na zemlji resnično odkrijemo nebeško ljubezen.

    Božja luč popolnosti

    Sveto pismo nam govori, da nebeško mesto ne potrebuje ne “sonca ne lune, da bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga Božje veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje” (Raz 21,23). Ko je Jezus živel na zemlji, je sam sebe imenoval “luč sveta”. Rekel je tudi: “Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja” Jn 8,12). Z drugimi besedami, Jezus hoče, da bi njegova luč svetila v nas, nas vodila in nas navdajala z modrostjo za naše življenje; pomagala pa naj bi nam tudi, da postanemo odsev njegove luči v temačnem svetu. Apostol Pavel to potrjuje, saj tiste, ki verujejo v Jezusa, imenuje “luč v Gospodu” ter jih spodbuja, naj živijo “kot otroci luči” in se poskušajo naučiti, “kaj je všeč Gospodu” (Ef 5,8.10). Kadar se bomo po najboljših močeh potrudili ugotoviti, kaj je všeč Gospodu, in to potem udejanjili, bo naše življenje vedno bolj obsijano z božjo navzočnostjo. Spoznali bomo, da živimo v Kristusovi luči, isti luči, ki razsvetljuje celotna nebesa. To pa pomeni, da bo božja luč odstranila vse naše pomanjkljivosti in da bomo potem prečiščeni kakor čisto zlato.

    Resnično je mogoče!

    Bog želi, da bi spoznali, da sta lepota in sijaj nebes na voljo tudi nam na zemlji. Želi, da bi bila advent in božič čas veselja nad lučjo, ki prihaja na svet (prim. Jn 1,9). Hoče nas spomniti, da je Jezus Cerkev poklical, da bi živela v luči in da bi bila njegova luč – tako zdaj na zemlji kakor v nebesih.

    Zatorej prosimo Jezusa, naj uresniči te sanje. Vsi skupaj molimo: “Jezus, rad bi živel v tvoji luči. Z besedami in dejanji bi rad drugim odseval tvojo luč. Jezus, naj me obsije tvoja luč in naj me povsem očisti, da bom lahko druge ljubil, kakor ti ljubiš mene. Verujem, da lahko sodelujem pri tvojem nebeškem osvajanju zemlje. Pridi, Gospod, in pomnoži mi vero!”

    Vir: Revija Beseda med nami, Nov-dec 2007 

    Tags: , , ,
    • Share/Bookmark

    Prometne kazni Slovenija vs. Nemčija

    Tole, kar vidite spodaj je odraz omejenosti slovencev.
    Premalo smo ustvarjalni, da bi svoje frustracije in samomorilna nagnjenja zadovoljevali drugje kot na cesti.
    Zato je takšno nesorazmerje v primerjavi z Nemčijo IMHO povsem upravičeno in potrebno. 

    Razkritje: Doslej še nisem plačal kazni za spodaj naštete prekrške.
    Kazni8-1

    Slika vir: e-pošta

    Tags: , ,
    • Share/Bookmark