Maček Muri

Dejanje odpuščanja je tisto, ki odpre edino možno pot do ustvarjalnega razmišljanja o prihodnosti.

Vir: David Allen, Getting things done

Mislim, da je res tako.
In to vidim v službi, doma, med prijatelji…
Vsakdo kdaj pa kdaj kiksne, ga polomi ali pa krepko zarije v pesek ali blato. Vsakdo kdaj naredi napako. In če si vsi okoli njega ob tem mislijo (ali pa rečejo): “No, zdaj pa vem kakšna je resnica o njem”, je skupna prihodnost zelo vprašljiva.
In če iz skupne prihodnosti takole nepremišljeno izključujemo soljudi, bomo prej ali slej svoj svet očistili do čiste osamljenosti, do lastne zasmradele mlake. Če to počne veren človek, greši, ker sodi o ljudeh. To pa si je Bog pridržal zase.

V službi ljudje spregledajo pretekle neumnosti in napake in vedno znova “začenjajo znova” zaradi interesov. Od tega in tega človeka si obetam to in to in zato spregledam njegove pretekle napake.

Z otroki doma je treba biti zelo pazljiv, da jih ne zatolčeš s stalnim opozarjanjem (ali celo očitanjem) glede napak in pomanjkljivosti. S spodbudo k tistemu, kar je manjkalo, se naredi neprimerno več. To vemo vsi, malo pa jih je, ki jim to vedno tudi uspeva.

Med možem in ženo bo sila težko šlo te odpuščajoče drže. Ta skupnost je zelo tesna, intimna (vsaj naj bi bila). Zato se vse nedoslednosti, napake takoj vidne partnerju in ga lahko tudi bolj prizadanejo. Odpuščajoča drža me d možem in ženo je zato že kar nujna, če naj zakon uspeva in se razvija.

Potem pa je tu še čisto osebni vidik. Če se na nekoga jezim, bo ta jeza dušila mojo ustvarjalnost, s katero bi lahko razmišljal o prihodnosti. Vrtel se bom okoli preteklih zamer, namesto da vso svojo pozornost usmeril v svoje delo in izgradnjo boljšega jutri.

IMHO se novo in boljše lahko gradi samo, če je glede starega ni zamer, očitkov, razdora.
In zato je odpuščanje tako pomembna sestavina prihodnosti.

Na spletni strani hrvaškega katoliškega radija sem našel čudovit članek o tem, po katerih kriterijih lahko precenimo ljubezen. Je nekaj res ljubezen ali samo “ljubezen”.

Kemija, čas, komunikacija, prijateljstvo, odobravanje, spoštovanje…
16 dimenzij, ki določajo velikost polja, ki mu lahko rečemo ljubezen.
Kako veliko je vaše polje?

“Trdna družba je odvisna od čvrste družine, čvrsta družina pa je odvisna od trdne zakonske zveze.” 

Papež Bendikt XVI, ob sprejemu slovaškega veleposlanika pri Svetem sedežu

Življenje iz vere je nenehno in že kar podzavestno prepričanje, da je nad nami Nekdo, ki nas spremlja, ki ve za nas, ki nas ljubeznivo opazuje, kako se trudimo za dobro, in nam pri tem tudi na svoje božanske načine pomaga. Živeti iz vere pomeni vedeti, da nam je Gospod vedno blizu. Nima nas več za otroke, zato je njegova bližina na prvi pogled neopazna. Toda kot zreli ljudje smo sposobni gledati tudi z očmi vere. Potem smo z njim vedno povezani. S tem izpolnjujemo, kar nam je naročil Jezus: Treba je vedno moliti in se ne naveličati (prim. Lk 18,1). To naposled sploh ni tako težko, to razume že malček, ki vedno vsaj podzavestno živi v navzočnosti svoje matere. Nikoli se tega ne naveliča. Taka molitev, zavest božje bližine, tudi nas ne bo utrujala.

Avtor: p. MIHA ŽUŽEK

1. Zagotovite si dovolj sončne svetlobe čez dan. To bo okrepilo fazo globokega spanja ponoči.

2. Ne nosite sončnih ali zatemnejnih očal, razen okoli poldneva, ko je sonce najmočnejše.

3. Če čez dan delate v zaprtih prostorih in ne dobite dovolj sončne svetlobe, si oskrbite umetno jasno oz. bistro svetilko.

4. Fizična aktivnost čez dan vodi v kvaliteten spanec ponoči.
Krivulja aktivnosti organizma naj bo čimbolj hribovita in čimmanj ploska. Visoka aktivnost čez dan vodi v globoko nočno spanje. Pičla dnevna aktivnost vodi v plitvo nočno spanje.
Vendar ne bodite fizično zelo aktivni neposredno (vsaj dve uri) pred spanjem.
Če je mogoče uporabite aktivno fizično dejavnost, da se zjutraj temeljito in zares zbudite.

5. Če je nujno, zadremajte po kosilu. Vendar nikoli dlje od 45 min.

6. Zbujajte se ob koncu spalnega cikla (v REM fazi) in ne na sredi.
Da bi to ugotovili je potrebno nekaj eksperimentiranja. Ob dnevih, ko smo vse dni približno enako fizično aktivni in približno enako izpostavljeni svetlobi in hodimo v posteljo ob enakih urah, nastavimo budilko na različne čase. Skrajšajmo ali podaljšajmo čas spanja za 20–30 min in opazujmo kako hitro in lahko se bomo zbudili. Če z lahkoto skočimo pokonci, smo se zbudili sredi REM faze, kar je optimalno. Če traja dolgo, da pridemo k sebi, je bila budilka nastavljena prezgodaj ali prepozno.
Obstajajo tudi ure budilke, ki jih nosimo na zapestju in nas zbudijo ob “pravem času” za nas in za naše telo.

7. Vsak dan imejte enak spalni ritem. Vsak dan – tudi čez vikend.
Poležavanje čez vikend je nekaj najslabšega, kar si lahko naredimo na področju spalne higiene. Telo najlažje funkcionira v enakem dnevnem ritmu. Če je spanja premalo, si ga moramo malo več zagotoviti vsak dan, ne pa od ponedeljka do petka povečevati primanjkljaj, čez vikend pa poležavati.

8. Kava, nikotin, alkohol poplitvijo spanec.

9. Ne jejte nekaj ur pred spanjem. Še posebej se ogibajte sladkorju in enostavnim ogljikovim hidratom. Ne jejte tudi težje prebavljive hrane. Sladkor in ogljikovi hidrati so energetsko močni in s presežkom energije motijo globok spanec v prvem delu noči.
Težje prebavljiva hrana zahteva večjo dejavnost prebavnega trakta in s tem prav tako poplitvi globok spanec.

10. Če je mogoče, spite na boku ali na hrbtu.

11. Če je le mogoče se izognite stresu pred spanjem. Čas pred spanjem naj bo umirjen, opravljajte rutinska dela, če je le mogoče v mirnem okolju. Če je le mogoče, se pred spanjem izogibajte izpostavljenosti močni svetlobi.

Če nameravate krajšati čas vašega spanca je nujno najprej povečati kvaliteto spanja. To naredite z večjo izpostavljenostjo naravni svetlobi in večjo fizično aktivnostjo čez dan.
Takoj ko se zbudite si zagotovite dovolj jasne oz. bistre svetlobe. Tako bo telo dejansko “vedelo”, da ste se zbudili.

Vir: Kacper M. Postawski: How to sleep less and have more energy than you ever had before

Izkušnje so tisto kar dobimo takrat, ko ne dobimo tistega, kar smo želeli dobiti.

Anon (vsaj meni neznan)

Na prvi pogled paradoksalno, vendar še kako resnično.
Eden predpogojev za napredek v življenju je torej tudi pogum, da zakoračimo v nove izzive, četudi ne vemo povsem gotovo kakšen bo končni izid.

Moški novega veka je ostal brez teritorija. Ženska je še ohranila svoje delovišče v stanovanju, moški pa ob koncu dneva nima kaj pokazati. Njegovo delovišče je tam nekje v neki pisarni ali delavnici in družinski člani niso posebej motivirani, da bi sproti vedeli, kaj počne. Neredko zato naletimo na mnenje, da je ženska danes močnejši lik kot moški. Lažje je ohranila avtoriteto in razvidnost njenega poslanstva je takojšnja. Moški se mora bolj truditi v zameno za samozavest. Bolj se mora prilagajati novim časom. Če je prej mamica »cartala« otroke, z njimi momljala in se lovila, mora danes to vlogo prevzeti tudi oče. To je njegov novi teritorij. Tu lahko zacveti njegov očetovski ponos.
Greh bi bil, če bi moškega feminizirali. Tudi ko oče prevzema določene naloge, ki so tisočletja veljale za tipično ženske, jih mora opravljati na moški način, se pravi z značilno mero racionalnosti in prikupne robatosti.
Ni treba posebej razlagati, da mnogi moški tega prehoda niso zmožni. Marsikateri se zato umakne v vzpostavljanje nekakšne fantomske avtoritete, ki sloni na velikem avtomobilu in dobri plači. Marsikateri se preprosto umakne iz intenzivnih čustveno-vzgojnih procesov. Nekateri se zatečejo k alkoholu, drugi v moški šovinizem.
Grožnja družini je torej moški, ki ne zna biti moški v razmerah postindustrijske družbe. Ki se bodisi zateka k že preminulim vzorcem patriarhalne avtoritete bodisi kapitulira pred izzivom očetovstva.

Vir: Branko Cestnik, Družina danes in jutri – gradivo za župnijske pastoralne dneve

In moje mnenje?
Kot smo že navajeni, so zapisi p. Cestnika skoraj vedno zadetek v polno. Njegove članke dobite (tudi) tukaj. P Cestnik je imho eden od prodornejših in v iskanju resnice uspešnejših avtorjev, ki jih danes premore slovenska katoliška publicistika. Vsaj tista, ki jo berem jaz. Lahko tudi, da se motim ker ne berem čisto vsega in nekaterih avtorjev tudi ne poznam. Vendar od avtorjev, ki jih poznam, p. Cestnik nikoli ne gre mimo moje pozornosti. Preprosto prevečkrat sem že bral njegove misli in zraven pritrjeval: “Res je, res je…” ali “Točno tako je…” ali pa se čudil jasnosti s katero je razkrival, kar je bilo bistveno in resnično.

In tudi kar je napisal o krizi moške identitete je čisto res. Povsem se sklada z vsem kar lahko beremo o tej krizi v knjigi Boj in ljubezen. To knjigo sem že citiral tukaj in tukaj.
Problem, ki ga vidim jaz je, da se večina moških te krize ne zaveda. Živijo v nekakšni mineštri identitet, v katero so vkuhali identiteto očeta, matere, dekleta ali žene in ‘nečesa mehkega’, kar jim je ponudilo okolje – morda revije s psevdo psihološkimi članki. Potem živijo nekaj, kar se jim zdi sprejemljivo in čemur zmorejo reči “jaz”. Pri tem niti ne vedo, da je to kar živijo škodljivo za njih same, njihove otroke in žene. Da ne igrajo vloge trdnega moškega in ne oplajajo sveta okoli sebe z moško energijo. Ne znajo odigrati vloge po kateri hrepenijo njihove žene in brez katere se njihovi otroci ne bodo nikoli zdravo razvili v odrasle. Vse kar zmorejo dati mikro svetu okoli sebe je psevdo mamica št. 2.
Moški ima do svoje notranjosti daljšo pot, kot je pot do novih kontinentov ali novih planetov. Zato prilagoditev na nove družbene razmere pri moškem traja tako dolgo. Spolna revolucija in feministično gibanje, ki sta (poleg vseh slabih posledic) ženskam dali tudi to, da so na novo ovrednotile svoj položaj v družbi in svetu so moškim dale samo to, da so postali neprilagojeni, neustrezni. Postavilo se je vprašanje, odgovori pa ne. Odgovore je treba še iskati in šele danes, desetletja potem, beremo knjige kot je Boj in ljubezen.

Pa še prošnja p. Cestniku. Če je le mogoče posodobite in dopolnite zbirko svojih člankov na spletni strani. Vašim bralcem je dragocena.

120 g tega čaja v filter vrečkah stane 1,65 EUR.
1000 g tega čaja v tej obliki bi torej stalo 13,75 EUR.

Če kupimo isti čaj rinfuso v 1 kg vrečki, nas stane 4,5 EUR.

Kako lahko pride do tolikšne razlike?
Enostavno. Ljudje smo komot in bolj množično kupujemo izdelke, ki nam omogočajo komot življenje. In Kolinska tako dviguje cene, dokler jih lahko.
Pa še kljub temu pravijo, da čaji niso dovolj donosni in da jih bodo odprodali.

No, kakorkoli že. Kolinska bo že preživela, tudi če mi nehamo kupovati čaje v filter vrečkah.

Tags: draga+hrana

1. Vseh vrst neurejenosti, ki jih še nisva uredila.
Neurejenost pred TV, neurejenost pri delu, neurejenost pri vzgoji …
Kaj mislim, ko napišem ‘neurejenost’? Mislim, da je to vsako ravnanje, ki se prej ali slej pokaže kot škodljivo na dolgi rok. Ni nujno, da je kako ravnanje zelo napačno, da je že lahko neurejeno.
Npr. zavzetost pri delu je sama po sebi dobra. Toda če je zavzetost prekomerno močna, je neurejena. Če namreč ves budni čas namenimo delu, ga zmanjka za zakonca, za otroke, za počitek.
Ali npr. TV.  Uporaba TV je dobra, dokler jaz uporabljam TV in ne TV mene. Dokler sem jaz gospodar in ne TV. Enako je z računalnikom, internetom, časopisi…
Ali vzgoja. Tu prepoznam cel kup neurejenosti: prekomerna strogost, prekomerna popustljivost, nekonsistentnost vzgoje, eno govorim drugo delam… Cela vrsta ravnanj, ki jih imamo mnogokrat za normalna ali se potolažimo, češ naredim kar morem, nisem pa idealen.

2. Vseprepogosto mišljenje, da drugi ne poskrbi zame, čeprav bi moral.
Kako to mislim?
Dolgo je že odkar sva brala knjigo Pet jezikov ljubezni in tam našla idejo, kako je treba izkazovati partnerju ljubezen v njegovem in ne v mojem jeziku. Ker skozi moj jezik ljubezni enostavno ne bo razumel sporočila. To sva vedela, vendar (očitno) ne počela. ¸
Poleg tega, da partnerju pošiljam sporočila v njegovem jeziku pa je ključno tudi to, da je moja pozornost usmerjena name in ne na partnerja. Važno je, da jaz pošiljam sporočila. Da jaz skrbim za partnerja.  Šele potem je na vrsti pozornost na to, ali tudi partner kaj daje meni.

Starši so najvažnejši vzgojitelji svojih otrok, tako v človeškem kot v nadnaravnem oziru in morajo občutiti odgovornost te naloge, ki zahteva od njih razumevanje, previdnost, da znajo učiti, predvsem pa ljubiti. Prizadevati si morajo, da dajejo dober zgled. Nasilno in oblastno vsiljevanje ni prava pot pri vzgoji. Vzorni starši si prizadevajo, da jih otroci smatrajo za svoje prijatelje, katerim lahko zaupajo svoje težnje, svoje probleme, od katerih lahko pričakujejo učinkovito in ljubeznivo pomoč.
Potrebno je, da si starši vzamejo dovolj časa za svoje otroke, da se pogovarjajo z njimi. Najvažnejši so otroci, važnejši od poslov, od dela, od počitka. V pogovorih bodite pozorni do njih, skušajte jih razumeti, priznati del resnice– ali –vso resnico – v njihovi upornosti. Istočasno pa pomagajte najti pravo pot njihovim prizadevanjem in upom. Naučite jih spoznavati dejstva in razmišljati. Ne vsiljujte jim nekega vedenja, temveč jim pokažite razloge, nadnaravne in človeške, ki to svetujejo. Z eno besedo: spoštujte njihovo svobodo, saj ni prave vzgoje brez osebne odgovornosti, niti odgovornosti brez svobode.
Bistveno starši vzgajajo s svojim zgledom. Otroci ne iščejo v svojem očetu ali materi le malo več znanja ali kolikor toliko tehtne nasvete, ampak nekaj več: pričevanje o vrednosti in smislu življenja, ki se utelesi v konkretnem obstoju in je potrjen v različnih okoliščinah in dogajanjih v teku let.
Če bi moral svetovati staršem, bi jim svetoval predvsem tole: naj vaši otroci vidijo – že v zgodnjih otroških letih vse vidijo in ocenjujejo (ne delajte si utvar) –, da skušate živeti v skladu z vašo vero, da ne nosite Boga samo na svojih ustnicah, ampak da je prisoten v vaših delih. Vidijo naj, da si prizadevate, da bi bili odkritosrčni in zvesti, da se imate radi in da jih imate radi zares.

Vir: Pridiga sv. Jožefmarija Escriva Zakon, krščanski poklic, ki je izšla v knjigi Jezus prihaja mimo

Prava in čista ljubezen med zakoncema je nekaj svetega, kar jaz, kot duhovnik, blagoslavljam z obema rokama.

********************************

Čistost – ne le vzdržnost, ampak odločna potrditev zaljubljene volje – je krepost, ki ohranja mladostno ljubezen v vsakršni življenjski dobi. Obstaja čistost tistih, ki čutijo, da se v njih prebuja in razvija doba dozorevanja, čistost tistih, ki se pripravljajo na zakon, čistost teh, ki jih Bog kliče v celibat, čistost onih, ki jih je Bog izbral, da živijo v zakonu.

********************************

Kar se tiče zakonske čistosti, zagotavljam zakoncem, da jih ne sme biti strah pred izražanjem svoje ljubezni. Prav nasprotno, saj je to nagnjenje temelj njunega družinskega življenja. Gospod pa pričakuje od njiju, da spoštujeta drug drugega in sta drug drugemu vdana, da sta obzirna, naravna, skromna. Naj jim povem še to, da so zakonski odnosi dostojni, kadar so izraz resnične ljubezni in zato odprti rodovitnosti, otrokom.

********************************

Kadar je zakonska čistost prisotna v ljubezni, je zakonsko življenje izraz pravega ravnanja. Mož in žena razumeta drug drugega in čutita, da sta povezana. Kadar se spolnost, božji dar, izpridi, se izgubi intimnost, mož in žena pa si ne moreta več odkrito pogledati v oči.
Zakonca morata graditi svoje skupno življenje na odkriti in čisti ljubeznivosti in v veseli zavesti, da imata toliko otrok, za kolikor jima je Bog dal možnost, ter da se znata, če je potrebno, odpovedati osebnim udobnostim in zaupati v božjo previdnost. Imeti številno družino, če je to božja volja, je zagotovilo sreče in uspeha, čeprav pokrovitelji nekega žalostnega uživaštva zmotno trdijo drugače.

Vir: Pridiga sv. Jožefmarija Escriva Zakon, krščanski poklic, ki je izšla v knjigi Jezus prihaja mimo

Menda naj bi bil namen teh pregledov zgodnje odkrivanje psihičnih težav otroka ali neugodnih razmer, v katerih naj bi otrok živel in odločitev za morebitno pomoč.

Mi doslej pri treh otrocih nismo od teh pregledov imeli nič in nam ne pade na pamet, da bi otroka peljali na t.i. psihološki sistematski pregled.

Zakaj?
1. Ker sva midva sama pri psihologinji slišala nekaj sila čudnih trditev. Npr. da ni dobro, da otrok ne hodi v vrtec in da je doma pri starih starših. Otrok, ki je bil v obravnavi, je takrat komaj prestopil triletni prag in čudi me takšno neznanje ljudi, ki naj bi bili strokovnjaki.
2. Nek prijatelj mi je celo pripovedoval, da je psihologinja rekla, da ni dobro, da se otrok giblje samo med starimi ljudmi, da bi moral biti v družbi otrok v vrtcu. Da to ni dobro zanj. Če je bilo res povedano tako, kot je ta prijetelj prenesel, se zgražam. Triletni malček naj bi trpel škodo, če je doma med ljudmi, ki jih od zmeraj pozna in jih ima rad in ga imajo radi. In tej škodi naj bi se izognili tako, da malčka porinemo med neznance, ki mu bodo iz rok pulili igrače in vzgojiteljice, ki imajo poleg njega še petnajst malčkov.
Vem, da razmere niso povsod enake, da nekateri starši preprosto ne morejo imeti otrok doma. Samo, na to naj pomislijo tudi “strokovnjaki” in naj ne dopovedujejo staršem, da delajo slabo, če otroku nudijo de lux varstvo do starosti 3+ let.
Menda je socialzem že minil, ko so z vseh strani pritiskali na starše na deželi, da oddajo otroke v vrtce.
3. Ta isti prijatelj je povedal, da so jima pri prvem otroku rekli, da z njihovim otrokom pa nekaj ni v redu, ker tako malo govori. Pri tem se psihologinja ni potrudila niti toliko, da bi na otroku prijazen način vzpostavila stik z njim.
Hvala Bogu, da trileten otrok ne govori z vsakim tujcem in mislim, da vsak normalen triletnik ne govori z vsakim, ki ga pozna pet minut.
Za povrh je psihologinja ravnala nestrokovno in etično sporno. Mamici s prvim otrokom, ki jo skrbi vsaka malenkost glede otroka in ki je negotova za vsako svoje ravnanje in ukrep glede otroka, kratkomalo reče, da je z njenim otrokom nekaj narobe. Povsem po nepotrebnem jo je šokirala in nanjo izvajala pritisk.
Po nekaj letih je bil ta otrok povsem normalen in družaben odličnjak v osnovni šoli.
4. Ker meniva, da so ti sistemastki pregledi v precejšnji meri namenjeni statistiki in temu, da si pshihološka stroka sama sebi dela delo. “Pregledati moramo populacijo, da naredimo sami sebi delo.”
Saj, lahko je to čisto v redu in prav. Samo jaz in midva vidiva, da je z otrokom vse v redu in ga zato raje ne bova izpostavljala stroki, ki je lahko tudi samo ”stroka” (glede na zgornje primere).

Za kristjana zakon ni le navadna družbena ustanova, še manj pa zdravilo za človeške slabosti. Je pravi nadnaravni poklic. Velik zakrament glede Kristusa in glede Cerkve, pravi sveti Pavel, obenem pa pogodba, ki jo mož in žena skleneta za vedno, ker je – hočeš nočeš – po Jezusu Kristusu postavljen zakon neločljiv. Je sveto znamenje, ki posvečuje, Jezusovo delo, ki zavzame duše tistih, ki se poročajo in jih vabi, naj mu sledijo, s čimer spremeni vse zakonsko življenje v božansko pot na zemlji.
Zakonci so poklicani, da posvečujejo svoj zakon ter da se posvečujejo v tej zvezi. Zato bi storili hudo napako, če bi gradili svoje duhovno ravnanje za hrbtom in daleč od svojega doma. Družinsko življenje, zakonsko razmerje, skrb in vzgoja otrok, trud za napredek, utrjevanje in izboljšanje ekonomskega stanja družine, stik z drugimi osebami iz bližnje skupnosti – vse to so človeške in običajne situacije, ki jih morajo krščanski zakonci spremeniti v nadnaravne.
Vera in upanje morata biti razvidna iz umirjenosti, s katero se soočajo problemi, mali ali veliki, ki se pojavijo v vseh domovih, v upanju, s katerim se vztraja pri izpolnjevanju lastnih dolžnosti. Tako bo ljubezen napolnila vse in poskrbela, da bomo delili veselje in morebitne grenkobe, da se bomo znali nasmehniti in pozabiti na lastne skrbi, da bi se lahko posvetili drugim. Poskrbela bo, da bomo poslušali sozakonca ali otroke in jim pokazali, da jih resnično ljubimo in razumemo, da bomo spregledali nepomembne praske, ki bi jih samoljubje moglo spremeniti v visoke zapreke. Pomagala bo, da vložimo veliko ljubezni v majhne pozornosti, iz katerih je sestavljeno vsakodnevno sožitje.
Posvečevati dom dan na dan, z ljubeznivostjo ustvarjati pristno družinsko domačnost: za to gre.

Vir: Pridiga sv. Jožefmarija Escriva Zakon, krščanski poklic, ki je izšla v knjigi Jezus prihaja mimo

Težko je verjeti, ampak Titovi verniki še živijo med nami.
Tisti pravi, zvesti, do dna duše preparirani z idejo socializma in mitom o Titu.
Bili smo na enem od primorskih hribčkov, ki imajo na vrhu kočo z oglasno desko za obiskovalce. In oskrbnik (menda doma nekje z obale) je obiskovalcem takole voščil za dan mladosti.

Mora biti težka izkušnja, ko se človeku v prah sesuje vera in ko bogovi padejo z oltarja.

Oče je psihološko gledano tisti, ki otrokom nudi oporo, jih ščiti, da si upajo živeti svoje življenje in ga vzamejo v svoje roke. Oče se ne oklepa svojih otrok, temveč jih pošlje v svet, da zaživijo svoje življenje. Vendar je tam, kadar ga potrebujejo. K njemu se lahko vrnejo. Nanj se lahko oprejo. Ne napada jih, če delajo napake, temveč jih ščiti. Za njimi je, kadar jih kdo napade. Je vir moške energije za sinove. Prav danes veliko sinov hrepeni po očetu. Brez očeta ne morejo razviti svoje moške identitete. Zelo pogosto se prepirajo z očetom in se mu upirajo, če je zanje premočan, če zahteva od njih preveč poslušnosti ali jih s svojimi pričakovanji preobremenjuje. A tudi to upiranje oblikuje moškega. Le če se distanciram od očeta, lahko odkrijem tudi pozitivne korenine, ki jih imam v njem.

Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

Tags: Anselm+Gruen, moški

Pred nekaj dnevi je umrl p. Miha Žužek. V nedeljo je bil pogreb. Na žalost nisem mogel biti zraven. Zato bom zdajle tukaj napisal nekaj misli v njegov spomin.

P. Žužek je že dolga leta prihajal v našo župnijo pomagat na Veliko noč in za druge praznike. Naš župnik ima v upravljanju več župnij in ob večjih praznikih dobi koga, da so obredi lahko hkrati na več mestih.

Vedno, ko je prihajal, je nam mladim pustil kako vabilo na njegove duhovne vaje. In tako se je začelo. Nekajkrat sem bil pri njem na duhovnih vajah na Visokem v Poljanski dolini. Ko sem šel študirat v Ljubljano sem pristal v njegovi študentski skupini Maranatha, kjer sem štiri leta gnetel svoje misli in nazore ob njegovih.
Ne morem reči, da sva bila vedno istih misli ali da sem ga vedno jemal kot absolutno avtoriteto. Kdo pa bi to od mladega študenta sploh pričakoval?
Moram pa reči, da je p. Miha Žužek neizbrisno zaznamoval moja študentska leta. Moj študnetski čas je zaznamovan s p. Žužkom na podoben način kot je poštudentsko obdobje zaznamovano s p. Vitalom Vidrom (še enim Jezuitom).
Mnogih profesorjev s fakultete se po nekaj letih ne spomnim več ali pa je spomin tak, da si želim, da bi jih nikoli ne poznal. Misli p. Žužka pa še vedno kdaj pridejo prav ali pa so postale temelj, na katerem danes stoji moj vrednostni sistem in pogled na svet.

Hvala vam p. Žužek. Hvala, da ste nas vzgajal v radovednost. Da ste nam dal zgled, kako moramo biti podkovani, če hočemo pričati svetu za dobro. Da ni dovolj samo dober namen, ampak tudi sposobnost in volja, da nekaj dobrega tudi res dobro naredimo. 
Upam, da bo vaše seme v vseh nas Maranatharjih obrodilo vreden sad, da bomo nekoč prispeli na kraj, kjer (verjamemo) nas čakate.

Moški, ki menijo, da lahko v življenju dobro shajajo brez boja, zastanejo v svojem razvoju. Življenje je boj. Vsak sreča na svoji poti odraščanja v moškega lastno senco. In srečanje s to senco ni zabavno. Še pravljice nam z vso resnostjo pripovedujejo, da gre v tem boju vedno za življenje in smrt. In spočetka sploh ni jasno, da bo zmagal junak. Jakob tudi ne zmaga. Toda njegov nasprotnik se razkrije kot Božji angel. V tem temnem angelu Bog blagoslovi Jakoba in mu da novo ime: naj se ne imenuje več Jakob (slepar), temveč Izrael (Božji bojevnik). V svoji senci je Jakob srečal samega Boga. A ta senca ga je tudi ranila: zaradi udarca po kolku šepa. Skozi življenje mora iti počasneje, previdneje. Ne zmore več vsega, kar bi želel. Mora dovoliti, da se zgodi. Prav kot ranjeni bojevnik postane Jakob praoče Izraela.
Očitno nihče ne more dejansko postati oče, če se ni bojeval s sabo in svojimi senčnimi stranmi. Kdor meni, da gre lahko skozi življenje, ne da bi premagoval ovire, ne da bi se soočil s svojo senco, bo svoje senčne strani kot oče projiciral na svoje sinove in hčere. Svojih sinov ne bo sposoben videti takšnih, kakršni dejansko so. Videl jih bo skozi očala svojih potlačenih potreb in strasti.
Pogovarjal sem se z veliko moškimi, ki niso dobili očetove podpore. Prej bi rekel, da jih je oče zlomil. Oče je videl v njih vse to, česar ni mogel sprejeti pri sebi, kar si je sam prepovedal. In namesto da bi se bojeval s samim seboj, je potem to, kar je potlačil pri sebi, zatiral v sinu. Njegovo bojevanje ni postalo vir blagoslova, ampak bega. Ni služil življenju, temveč smrti. Sinovi očetov, ki so se izognili svojim senčnim stranem, zelo težko razvijejo neko pozitivno moškost. Ali nasilno sproščajo svoje sovraštvo do očeta ali pa se stalno otepajo svoje šibkosti. Nikoli se ne postavijo na noge in niso se sposobni spopasti z življenjem in njegovimi izzivi.

Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

Vsi lahko vidimo, kako se bo zgodila božja volja

Po svetu je vsak dan na tisoče svetih maš in pri vsaki ljudje molijo Gospodovo molitev.
Po svetu verniki vsak dan zmotijo tudi na milijone rožnih vencev in pri vsaki desetki zmotijo tudi Gospodovo molitev.
To molitev molimo tudi pri hvalnicah in večernicah ter pogosto med češčenjem Najsvetejšega.
Neštetokrat jo molimo samodejno.
Verjetno je med molitvami, ki se jih kristjani najpogosteje naučimo na pamet.

Čeprav je ta slavna molitev preprosta, vsebuje tudi prodorno slavljenje in prošnje. V pričujočem eseju se bomo osredotočili na prošnjo, ki je pogosto deležna manj pozornosti kakor druge: “Pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.”
Te besede ponavadi povezujemo z Jezusovim drugim prihodom in prav je tako. Moliti bi morali, da bo Gospodovo kraljestvo prišlo v vsej svoji slavi. Vendar pa se v tej prošnji skriva več kot zgolj molitev za dogodek v prihodnosti. Te besede nakazujejo Jezusovo hrepenenje, da bi vsi spoznali, kaj se prav zdaj dogaja v nebesih. Navsezadnje prosimo, da bi se to, kar se dogaja v nebesih, zgodilo tudi na zemlji - tukaj in zdaj.

Vsako leto ob tem času (op.ur. v adventnem času) usmerimo pozornost na Jezusov čudežni prihod na svet - to imenujemo njegov “spust” na zemljo. Toda tudi ko se spominjamo tega veličastnega dogodka, nas adventno bogoslužje opominja na to, da je ta svet za nas samo začasen dom. Naš pravi dom so nebesa. Jezus bo še enkrat prišel na zemljo - tokrat v slavi. A prišel bo spremenit zemljo, tako da se bo to, kar se vsak dan dogaja v nebesih, zgodilo tudi tukaj - v polnosti in popolnosti.

Oglejmo si torej nekaj razsežnosti življenja v nebesih. Poglejmo, kako lahko odpremo vrata nebeškemu življenju, da bo lahko prežel našo cerkev, domove in celo naša krščanska srca.

Kakšno je življenje v nebesih?

Sveto pismo nam o nebesih ne pove veliko. Nasprotno, govori nam, da “oko ni videlo in uho ni slišalo… kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo” (1 Kor 2,9). Vendar pa nas ne pusti povsem nevedne. Sveto pismo nam da nekaj namigov - ravno dovolj, da nam zbudi domišljijo in da v nas vznikne želja po prihodu tega kraljestva.

Kaj lahko torej povemo o nebesih? Vemo, da vsi, ki tam živijo, poznajo Boga in živijo v ljubeči pokorščini njegovi volji. Niti enega glasu nasprotovanja ni slišati. Ni upiranja niti ugovarjanja. Edino vodilo je mirna edinost - ves dan, dan za dnem.

Toda edinost ni edina stvar. Sveto pismo nam govori, da so nebesa kraj, kjer bo Bog obrisal vse solze z naših oči: “Smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo” (Raz 21,4).

Si lahko predstavljamo svet brez skušnjav, greha ali smrti? Si lahko predstavljamo svet brez umorov, bolezni ali revščine? Si predstavljamo svet brez žalosti, potrtosti ali bolečine? Svet, kjer vsi poznajo Jezusa, ga sprejemajo kot Gospoda in živijo, kakor jim je naročil? Si lahko predstavljamo, kako bo, ko bosta vsemu stvarstvu vladala mir in ljubezen? Tako je v nebesih v tem trenutku in tako si Jezus želi, da bi bilo tudi tukaj na zemlji. Ravno zato je prišel k nam na božič!

Nedosegljivo merilo?

Sveto pismo nam ne pove le, kakšna bodo nebesa, ampak nam pove tudi, kako se bodo počutili tisti, ki ne bodo mogli priti v nebesa. Če bi morali narediti seznam, bi morda vseboval tiste, ki se niso rodili “od zgoraj” v krstni vodi in v moči Svetega Duha (Jn 3,3); sebične, ki zanemarjajo uboge (prim. LK 16,19-31); nečistnike, malikovalce in prešuštnike (prim. 1 Kor 6,9); nečistnike, ubijalce in vse, ki ljubijo laž in jo uresničujejo (prim. Raz 22,15). Prav žalosten seznam, kajne? Skupaj z apostoli se lahko začnemo spraševati: “Kdo se torej more rešiti?” (Mt 19,25).

Toda Jezus nam govori: “Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče” (Mt 19,26). Enako lahko rečemo za svoje vsakdanje življenje. Brez Boga je nebeško življenje na zemlji nemogoče, z Bogom pa je slika povsem drugačna. Z Bogom je mogoče prav vse - vštevši življenje v nebesih po naši smrti in življenje na zemlji kakor v nebesih tukaj in zdaj. Če nam Bog stoji ob strani, lahko tudi na zemlji najdemo nebeško lepoto in veličastje.

Popolnost ljubezni

V enem izmed morda najveličastnejših poglavij v Svetem pismu apostol Pavel govori o ljubezni (prim. 1 Kor 13). Po zelo ganljivem opisu popolne ljubezni poudari dvoje.
Najprej pove, da bo to, kar je delno, prenehalo, ko bo prišlo popolno.
Z drugimi besedami, ko bo Jezus znova prišel s popolno ljubeznijo, bo naša nepopolna ljubezen izginila in bomo v njem popolni. Poleg tega pa Pavel nagovarja Korinčane, naj opustijo, kar je otročje in nepopolno (prim. 1 Kor 13,10-12). Ta dva poudarka nam lahko pomagata do uvida, kako bi lahko nebeška radost v tem trenutku prišla tudi v naš dom. Jezus je popoln in po krstu smo bili povzdignjeni z njim. Omogočil nam je, da tudi mi postanemo popolni, kakor je popoln naš nebeški Oče (prim. Mt 5,48). Zveni nemogoče, toda bolj ko bomo čutili, kako nas njegova milost ozdravlja in krepča, pogumnejši bomo - in vse skupaj bo dejansko postalo bolj mogoče!

V zgoraj omenjenem poglavju, posvečenem ljubezni, apostol Pavel jasno pove, da smo sposobni v polnosti ljubiti drug drugega, če pustimo, da nas uči ljubiti On, ki ljubi popolno. V bistvu se naša nepopolna ljubezen lahko zmanjšuje, ko okušamo Jezusovo ljubezen do nas.
In tudi kadar nam ne uspe popolno ljubiti, lahko še vedno vstanemo, začnemo znova, se pokesamo in poskusimo malo več sodelovati z Jezusom.
V nebesih so otročje lastnosti, denimo muhavost, iskanje pozornosti in neodgovornost, stvar preteklosti. Nezrele oblike otročje ljubezni so izginile. Tukaj na zemlji pa nam Sveti Duh želi pomagati odrasti, da bomo lahko postopoma opustili sleherno nezrelo in grešno ravnanje. Tukaj morda nikoli ne bomo dosegli popolne ljubezni, lahko pa se dan za dnem, leto za letom približujemo popolnosti.
Z božjo milostjo lahko vsak izmed nas znatno pomnoži ljubezen in dozori v tem, kako ljubimo. Še več, ko bomo opazili, da bolj hrepenimo po tem, da bi pomnožili ljubezen in zmanjšali svoj jaz, bomo imeli vedno večji dokaz, da lahko na zemlji resnično odkrijemo nebeško ljubezen.

Božja luč popolnosti

Sveto pismo nam govori, da nebeško mesto ne potrebuje ne “sonca ne lune, da bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga Božje veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje” (Raz 21,23). Ko je Jezus živel na zemlji, je sam sebe imenoval “luč sveta”. Rekel je tudi: “Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja” Jn 8,12). Z drugimi besedami, Jezus hoče, da bi njegova luč svetila v nas, nas vodila in nas navdajala z modrostjo za naše življenje; pomagala pa naj bi nam tudi, da postanemo odsev njegove luči v temačnem svetu. Apostol Pavel to potrjuje, saj tiste, ki verujejo v Jezusa, imenuje “luč v Gospodu” ter jih spodbuja, naj živijo “kot otroci luči” in se poskušajo naučiti, “kaj je všeč Gospodu” (Ef 5,8.10). Kadar se bomo po najboljših močeh potrudili ugotoviti, kaj je všeč Gospodu, in to potem udejanjili, bo naše življenje vedno bolj obsijano z božjo navzočnostjo. Spoznali bomo, da živimo v Kristusovi luči, isti luči, ki razsvetljuje celotna nebesa. To pa pomeni, da bo božja luč odstranila vse naše pomanjkljivosti in da bomo potem prečiščeni kakor čisto zlato.

Resnično je mogoče!

Bog želi, da bi spoznali, da sta lepota in sijaj nebes na voljo tudi nam na zemlji. Želi, da bi bila advent in božič čas veselja nad lučjo, ki prihaja na svet (prim. Jn 1,9). Hoče nas spomniti, da je Jezus Cerkev poklical, da bi živela v luči in da bi bila njegova luč - tako zdaj na zemlji kakor v nebesih.

Zatorej prosimo Jezusa, naj uresniči te sanje. Vsi skupaj molimo: “Jezus, rad bi živel v tvoji luči. Z besedami in dejanji bi rad drugim odseval tvojo luč. Jezus, naj me obsije tvoja luč in naj me povsem očisti, da bom lahko druge ljubil, kakor ti ljubiš mene. Verujem, da lahko sodelujem pri tvojem nebeškem osvajanju zemlje. Pridi, Gospod, in pomnoži mi vero!”

Vir: Revija Beseda med nami, Nov-dec 2007 

Tole, kar vidite spodaj je odraz omejenosti slovencev.
Premalo smo ustvarjalni, da bi svoje frustracije in samomorilna nagnjenja zadovoljevali drugje kot na cesti.
Zato je takšno nesorazmerje v primerjavi z Nemčijo IMHO povsem upravičeno in potrebno. 

Razkritje: Doslej še nisem plačal kazni za spodaj naštete prekrške.

Slika vir: e-pošta

Svetopisemski Izak je lik pomehkuženega moškega, ki trpi zaradi lastne nemoči. Moški, ki ga je oče zapustil in ki tudi ne najde nadomestnega očeta, ob katerem bi lahko razvijal svojo identiteto, se v svojem vedenju ravna po ženskah. Ženska merila prevzame za svoje življenje. Zanj tudi družba postane nadomestna mama. Namesto da bi sam oblikoval družbo, jo uporablja kot skrbnico svojih potreb.
Walter Hollstein meni, da je zaradi velikega števila pomehkuženih moških naša družba postala »nemoška in psevdomaterinska: zavetje, varnost, vodenje, pravila, preverjanje, nadzor, varstvo, spremstvo in vzdrževanje nam daje v naravnost uničujoči meri« (Hollstein, 23).
Toda naš čas potrebuje v pozitivnem smislu moške vrednote, kot sta odgovornost in pionirski duh. Pri Izaku postane očitno: »Nemoški moški tudi za ženske ni več noben izziv« (Hollstein, 24). Moški ne more nič za to, da ga je njegov oče zapustil. Vendar se tej težavi ne sme izogniti in mora prevzeti odgovornost zase. Mora se naučiti biti blizu samemu sebi, se podpirati, namesto da sam sebe vedno znova zapusti in zbeži od lastne moškosti.
Izak je izziv za današnjega moškega, da se sprijazni s svojo ranljivostjo in notranjo zapuščenostjo, da preneha igrati vlogo žrtve in postane - tako kot Izak na koncu svojega življenja - blagoslov za druge.

Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

Tags: Anselm+Gruen, moški

Končno.
Končno je nekdo z zadostno kompetenco razmislil, poštudiral in se lotil pisanja knjige o iskanju lastne identitete moškega v današnjem svetu. O iskanju moškega sredi spremenjenga sveta. O tem kako naj moški oblikuje samega sebe, da bo lahko svojim bližnjim dal, kar žena, otroci in družba od moškega pričakujejo.

Z ženo že dolgo opažava med prijatelji, kako veliko očetov je, ki sploh nimajo moške energije. Ne znajo biti trdni, ne znajo svoji ženi in otrokom dajati opore, varnosti, stalnosti, spodbude. Preprosto ne znajo. Vse kar prinašajo v ta svet je pomehkužena moška različica ženske-mame. Prosijo otroke, naj bodo pridni, zdihujejo potem ko ne ubogajo, tarnajo in jadikujejo…
Tem moškim očetje niso dali vzora. Kasneje v življenju niso imeli sreče, da bi srečali moškega, ki bi jim znal biti duhovni oče, sami si niso spomagali in ostali so ženske v moškem bitju. Podaljšane mame. V življenju nič ne ostaja za njimi. Ne sled v otrocih, ne sled v ženi. Nikomur niso opora, spodbuda. Niso kreativni.

Anselm Gruen v enkratni knjigi Boj in ljubezen z neverjetnio jasnim vpogledom opisuje iskanje lastne identitete moškega. To je danes pot vsakega moškega, ki se zaveda sam sebe v zadostni meri, da ve, da vzori očetov ne odgovarjajo spremenjenim razmeram v družbi. Treba je poiskati nove načine, kako biti moški danes.

Feministično gibanje je sprožilo močan miselni tok o vlogi ženske v spremenjenem svetu. Če odmislimo stranpota feminizma, so ženske s tem gibanjem nekako uspele poiskati svoje mesto v spremenjenem svetu.
Moški pa…
Avtorji so vsi po vrsti ugotavljali, da so moški zmedeni, da ne vedo kako naj se obnašajo. Vsakomur je jasno da patriarhalni vzorec moškega ne deluje več. Toda kakšen naj bo moški, kakšna naj bo njegova drža, če ne patriarhalna?
Med knjigami, ki sem jih bral jaz, je Boj in ljubezen prva, ki daje razmisleke, v katerih se najdem.
Prva ob kateri sem zares imel občutek, da avtor pozna težave moške duše. Da zna z žlahtno jasnostjo napisati tisto, kar moški doživljamo, pa ne znamo artikulirati in še manj izreči.

Ženske, če bi rade vedele kaj več o svojem moškem, o tem kar se plete v njegovi notranjosti, vam knjigo toplo priporočam. Ni sicer priročnik za uporabo, vendar vam bo verjetno (upam) odprla nov svet moškosti.
Knjiga temelji na svetopisemskih likih, vendar le ogrodje razmišljanj. Tudi če niste domači s svetim pismom ali vero, boste lahko veliko pridobile z arhetipskimi in psihološkimi razlagami moškega odnosa do sebe in sveta.

Moški, če želite postati bolj(ši) moški, vam (da prav ste uganili) knjigo priporočam. Če vam delo na sebi ni tuje, vam bo knjiga dala globlji vpogled v to, kaj bi bilo treba še izboljšati in v katero smer zapeljati svoj razvoj.

Tags: anselm+gruen, ljubezen, moškost, moški

Partnerstvo je predstopnja starševstva. Vsak moški je najprej mož, potem oče, šele potem poslovnež. Vsaka ženska je najprej žena, potem mati in šele potem poslovna ženska. Trden zakon je temelj trdne družine. Zakonska zveza je trajna; starševstvo je začasno. Zakon je na prvem, starševstvo na drugem mestu. Zakon je pesto, otroci so špice. Družina, kjer se vse vrti okoli otrok, je slaba popotnica za zakon in njihovo bodočo družino. Vaš partner naj bo na prvem mestu, pred otroki, službo ali kariero. Mož naj ljubi svojo ženo kot samega sebe in žena naj spoštuje svojega moža. (Pismo Efežanom 5:33)

Dr. J. Allan Petersen

Vir: Knjiga Dvorjenje po poroki – Zig Ziglar

Britanski antropolog John D. Unwin je izdelal poglobljeno študijo osemdesetih civilizacij, ki so obstajale v obdobju približno štiri tisoč let. Prišel je do spoznanja, da je vsem pretila ista nevarnost. V vseh primerih se je začelo s konzervativno naravnanimi moralnimi vrednotami z močnim poudarkom na družini. Sčasoma je konzervativnost postajala vse bolj liberalna, moralne vrednote so vse bolj bledele, družina je vse bolj trpela. Prav v vsakem primeru je z razpadom družine začela razpadati tudi civilizacija; v vseh osemdesetih primerih je bil propad civilizacije pogojen z razpadom družine.

Unwinova raziskava je razkrila dejstvo, da s tem, ko se moški zaljubi v žensko, prevzame tudi vlogo za skrb, jo varuje in vzdržuje in s tem postane temelj družbenega reda. Namesto, da bi energijo vlagal v lastna hrepenenja in želje, požrtvovalno gradi nov dom, varčuje za prihodnost in išče čim boljšo službo. Njegov sebični nagon je oviran; njegove spolne strasti so usmerjene. Spozna, da je njegov smisel v ponosu - moškem ponosu - ker ga žena in otroci potrebujejo. V razmerju oba partnerja pridobita.

V družbi, ki jo tvori na milijone posameznih družin, katerim so skupna moralno trdna načela, je narod močan in stabilen. Z močjo in slogo zakonska zveza obogati civilizacijo. Če pa ne pride do realizacije družine, je propad neizbežen. Če možje in njihove žene nimajo volje, da bi vlagali energijo v svojo skupnost, lahko predvidevamo, da bodo kulturo preplavili pojavi, kot so zloraba drog, alkoholizem, spolne zlorabe, problemi z nezaposlenostjo in pretirano agresivno vedenje. Pomanjkanje trdne volje pa je začetek konca.

Vir: Knjiga Dvorjenje po poroki. Avtor Zig Ziglar

Kako hitro človek spusti mimo vesti, če prihajajo od daleč.
Pa so tam prav taki ljudje kot smo tukaj ostali pod ruševinami, izgubili bližnje ali umrli…

Dva videoposnetka potresa na Kitajskem.

Tags: kitajska, potres

…bolj ali manj polno. Lahko dodamo življenja letom ali pa tudi ne.

No, zdaj na internetu lahko vidimo že tudi to, kako dolgo bomo živeli.
Sam sem odkril dve spletni mesti, kjer lahko odgovorite na nekaj vprašanj o tem kako živite, koliko se gibljete, kaj jeste in podobno in program vam bo izračunal, kako dolgo boste živeli.

1. Life Expectancy Calculator
2. Blue Zones Community

In kaj so povedali meni?

Hm, kako pa vedo, da mi dotlej ne padla opeka na glavo?
No ja, vse skuapj je dober štos, malo pa tudi spodbuda, da človek raje da na krožnik zelenjavo kot zrezek in da se dvigne iz kavča in gre malo ven.

Vpliv, ki ga imamo ljudje na druge ljudi, se pridobi samo osebnim iskanjem resnice.
Z držo osebe, ki se pri sebi ne zadovolji z ničemer drugim, kot na resnico. Z držo, ki nič ne pometa pod preprogo, ne obrača misli stran, da bi se razvedrila od težkih vprašanj in vedno išče resnico do konca. Resnico v mnenjih, razlagah, dejanjih, držah, odnosih… V vsem kar je pod našo oblastjo.
In, kar je še pomembnejše, potem živi v sozvočju s spoznano resnico.
Resnica, ki sije iz posameznikovega življenja je tako privlačna in močna, da je nihče ne more prezreti. Zelo močan vpliv ima na okolico. In samo resnica, ki je Resnica ima lahko tak vpliv.
To ni lahka pot. Zahteva veliko truda, iskanja, odpovedi, sprememb in predvsem vztrajnosti. Vedno znova in znova iskati pot med skalami v soteski življenja. Vendar je plačilo veliko. Plačilo je Resnica.

Na koncu je človeku, ne glede na to, kdo je, zares vredno le dvoje - ljubezen in razumevanje družine, ki ji pripada. Vse drugo, kar koli drugega je ustvaril, je nebistveno. Mnoge ladje so prepuščene milosti vetrov, plimi in oseki, družina pa je večno sidrišče, tiho zavetje, v katerega se prizibajo naše ladje častno in vdano.

Admiral Richard Byrd, zapisal na svoji smrtni postelji

Vir: Zig Ziglar – Dvorjenje po poroki

Tags: Dvorjenje+po+poroki

Ta teden sem bil na Linuxdnevu, ki ga je v Ljubljani pripravilo podjetje Hausing.
Vsebina zanimiva, nekatere izkušnje sodelujočih še bolj.

Cvetka dneva pa je bil plakat podjetja Red Hat, na katerem je bil Gandijev citat.

Če kdo slučajno malo slabše razume angleško:
Najprej se ne zmenijo zate.
Potem se ti smejijo.
Potem se borijo proti tebi.
Potem zamagaš.
Mohandas Gandhi

Gandhi seveda govori o boju Indijskega ljudstva za svojo neodvisnost od angleške nadvlade. Citat pa je nadvse primeren tudi za opis boja, ki ga s svetom kapitala in velikh korporacij bije odprokodna skupnost.

Tags: Gandhi, open+source, linux

Prebiranje o Pavlovih podvigih je lahko utrudljivo! Potoval je od mesta do mesta, oznanjal evangelij, učil, določal voditelje, ki so skrbeli za nove cerkvene skupnosti, poročal drugim apostolom - človeku se kar zvrti od vsega tega.

V pomoč nam bo, če se spomnimo, da mi lahko na hitro preberemo opise Pavlovih misijonskih potovanj, on pa je zanje potreboval več let. Ni imel na voljo sodobnih prevoznih sredstev. V spremstvu tovarišev je potoval peš ali z ladjo. Lahko si jih predstavljamo, kako so hodili od mesta do mesta, se ure in ure pogovarjali, delali načrte o obisku naslednjega mesta in spodbujali drug drugega.

Ko je Pavel prispel v mesto, je tam ponavadi preživel kar nekaj časa. V Efezu je na primer ostal osemnajst mesecev, v Korintu pa dve leti. Seveda je tam učil in spodbujal ljudi pa tudi živel z njimi in užival v njihovi gostoljubnosti. Čas, ki ga je preživel z drugimi verniki, je bil zelo pomemben za njegovo osebno in duhovno zorenje, saj je zato bolje opravljal svoje poslanstvo.

Kadar pogledamo Pavla, vidimo, da je bilo njegovo versko življenje preprosto - življenje! Naše življenje v veri naj bo daleč od tega, da bi bilo zgolj seznam obveznosti, ki jih moramo odkljukati - veliko bolj naj bo življenje za Boga, a ne le v dejavnem služenju, marveč tudi v vsakdanjih, celo običajnih odnosih z drugimi. Kdo ve, kako lahko Bog deluje v našem srcu po prijateljih, ko drug drugega spodbujamo v vsakodnevnih preizkušnjah, se skupaj veselimo ter skupaj doživljamo zmage in poraze?

Kako čudovit zgled za nas! Naš Gospod je Bog, ki deluje na mnogotere načine: lahko deluje mogočno ali komaj opazno; v krščanskem občestvu ali med preučevanjem Svetega pisma. Jezusa lahko najdemo v druženju z drugimi, seveda pa tudi tedaj, kadar v tihi molitvi obsedimo v cerkvi. Zaupajmo, da nam bo Sveti Duh poglobil vero, če se mu bomo dan za dnem odpirali.

Na zakonski skupini smo imeli ta mesec temo Dvorjenje po poroki.
Tema je nastala kot odziv na branje istoimenske knjige avtorja Ziga Ziglarja.

Knjiga sama me niti ni najbolj navdušila. Moteč mi je bil amerikansko komercialni slog pisanja. Vsake toliko kakšna misel ob kateri si pomislil: Ja res je… vmes pa precej samohvale in komerciale. Nobene škode ne bi bilo, če bi knjiga imela za polovico manj strani – še vedno bi avtor lahko povedal vse, kar bi bilo vredno povedati.

Bistvo dvorjenja pred ali po poroki je zame, da on ali ona navduši drugega zase – za njiju. Da posameznik v drugem prebudi tisti plamen, ki obema da občutek ljubljenosti, zaželenosti.
Prav ta občutek, da sem pri drugem zaželen, je po mojem ena bistvenih stvari v ljubezni. Občutek, da si nekomu pomemben, potreben, da si te drugi želi z vsem kar je, kar razmišlja in kar čuti.
In dati zakoncu ta občutek je poslanstvo vredno življenja. Vsak dan posebej in vsak dan znova. Ali pa večkrat na dan .

Že pred nekaj leti sva brala knjigo 5 jezikov ljubezni. Takrat je bilo za naju precej novo spoznanje, da je ljubezen sozakoncu treba izražati v njegovem ali njenem in ne v svojem jeziku. Povsem logično in enostavno, pa vendar dotlej za naju skrito. Ko sva brala in razmišljala o tem, sva si naredila spiske, kaj kdo od naju razume kot izraz ljubezni. Ob katerih mojih dejanjih se žena počuti ljubljena in obratno.
Vendar pa je pritisk vsakdanjika in drugih, bolj nasilnih zahtev zvodenel ta najin načrt, da bova načrtno in namerno drug drugemu dajala, kar drugi potrebuje.

Ob pripravi za zakonsko skupino ta mesec sva razmišljala, da bo treba oživiti ta “najin projekt”.
Duhovnost Opus Dei ponuja enostaven pripomoček s katerim si posameznik lahko pomaga ohranjati samega sebe v božji bližini. Imenuje se življenjski načrt. Načrt dneva v katerega je vpleten tudi čas za molitev, meditacijo, branje Svetega pisma ali duhovne literature, sv. mašo…
In ker sem poročen, je zame nadvse primerno, da v svoj življenjski načrt vključim tudi dejanja s spiska, ki jih moja žena razume kot izraze ljubezni. Tako bo najina zakonska duhovnost bolj živa…
No, bomo videli.

Kakorkoli že, vidiva, da je potrebno načrtno in zavestno delati na tem, da ne zlezeva narazen in se čisto počasi in temeljito ne odtujiva.
Dnevi in tedni, ko sva živo doživljala bližino drug drugega, kar sva jih že doživela, so dovolj velika spodbuda, da se “najinega projekta” lotiva še enkrat in če bo treba še enkrat in potem vedno znova.

Tags: ljubezen, dvorjenje, Zig+Ziglar

 “Nisem namreč prišel,
da bi svet sodil,
ampak da bi svet zveličal!”

Jn 12,44-50

To Jezusovo zagotovilo mi vedno znova postavlja klicaj pri mojem delu, odločanju, presojanju in izbiranju. Samo toliko prispevam k zveličanju sveta (“…pridi k nam tvoje kraljestvo…”), kolikor ne obsojam, ampak dobrohotno pomagam ali vsaj sočustvujem. Predvsem pa je pomembno, da sem s takšno držo na razpolago ljudem in Bogu, ne da bi vsiljeval svojo voljo in svoj prav.

Vir: http://franciskani.rkc.si/oaza

Dojenčka v maminem trebuhu se pogovarjata:
- A ti verjameš v življenje po rojstvu?
- Seveda. Zagotovo obstaja nekaj potem. Morda sva sedaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu. Le čemu bi bilo to kar je tukaj, če ne zaradi tistega kar bo prišlo…?
- Ah, to je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje izgledalo?
- Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.
- To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni
življenja.
- Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.
- Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.
- No, ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino mamo. Ona bo potem skrbela za naju.
- Mama! Ti verjameš v mamo? In kje naj bi, po tvoje, bila?
- Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.
- Ne verjamem! Mame nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!
- Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.

Včeraj smo bili pri maši v Škofji Loki pri Kapucinih. Pater, ki je maševal, je pred očenašem povedal (navajam po spominu):
“V ponedeljek 10. okt 2005 je naš samostan obiskal dr. Janez Drnovšek. Po obisku je v spominsko knjigo zapisal.

“Želim vam, da bi še naprej ohranjali in gojili bogato samostansko tradicijo. Želim vam tudi, da bi čimbolj udejanjali svetel zgled vašega vzornika Sv. Frančiška. Pa ne samo vi…” Spomnimo se ga v molitvi očenaša.”

Zame je bistvo njegove želje zadnji stavek. Res je bil iskalec. Iskren iskalec.

Mali oglas v cerkljanskem lokalnem časopisu:

Prodam Bolnico Franjo.
Po delih.
Ogled vsak dan na Mostu na Soči.

Mladost je čas, ko človek o svojem življenju premišljuje v prihodnjiku.
Takrat človek precej lahkotno gleda na to, kaj vse bo še naredil, doživel, opravil, popravil… “Bom” je dokaj suveren in neogrožen.
To je tudi čas, ko je človek od drugih bolj zahteven, kot do sebe.

Potem pa pride čas, ko ugotovi, da “jutri” sploh ni tako gotov, kot se je zdelo prejšnja leta. Da je tega “jutri” vsak dan manj. Zave se, da je dobro in zares doživeti in preživeti sedanji trenutek veliko pomembneje, kot pa gojiti velike načrte in mnogih dobrih namenov za prihodnost.
To je čas, ko človek doživi, da je “prihodnji čas” v njegovem življenju ogoržena dobrina. Da je vsak dan posebej dar in da sploh ni več varno živeti z iluzijo prihodnjika. “Kaj bom (še) naredil, doživel, dosegel” se počasi umakne in da prostor nazoru “DANES je tisto, kar šteje”
Potreben je prehod v sedanji čas.

Mnogi temu času pravijo kriza srednjih let, jaz bi mu rekel sestop v sedanjost. Prehod v življenjsko zrelost.
Zrelost je tudi čas, ko človeku bolj očitno stopijo pred oči njegove lastne pomanjkljivosti. Zato postane do drugih bolj blag, prizanesljiv.

Skozi optiko zgornjega razmišljanja domnevam, da je starost čas, ko človek začne živeti v svoji preteklosti. Ko o svojem življenju razmišlja v pretekliku. Zdaj sem star, takrat pa ni bili tako – je bilo fajn. Zdaj ne morem več, takrat pa sem lahko. Zdaj imam slabo pokojnino, takrat pa je bilo vsega… in podobno. Nič več ni, kot je bilo…
Na neki točki svoje poti si človek podeli sam sebi odpustek: Zdaj se mi pa ni treba več truditi in lahko izstopim z vlaka življenja. Temu ljudje ponavadi rečejo: Zdaj je pa čas za počitek in užitek ali kot pravi Sv.pismo: Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.
Če je res tako, je edini razumen cilj posameznika, da nikoli ne pride v stanje, ko bi se počutil starega. Treba se je (kolikor lahko) ohraniti zdravega, da lahko do konca živimo svoje poslanstvo in nikoli ne začnemo gledati nazaj na sijaj preteklih let.

Na blogu p. Janeza Pape sem našel prispevek Boj zoper levkemijo s pozivom, da pomagamo Nini Kampuš.
Navaja prošnjo za pomoč zakoncev Kampuš.

***************

Najini hčerki Nini je bila dne, 5.12.2007, postavljena diagnoza akutna
mieloblastna levkemija.

Vabiva vas na vpis v register darovalcev kostnega mozga Slovenija-Donor.
Vpis bo potekal *v četrtek, 28.2., ob 17.00* v prostorih *Zavoda RS za
transfuzijsko medicino*, Šlajmerjeva 6, 1000 Ljubljana (zraven
porodnišnice).

Nekaj o vpisu v register kostnega mozga:

- v register darovalcev kostnega mozga se lahko vpiše vsaka zdrava oseba
med 18. in 55. letom starosti,
- darovalcu se vzame vzorec krvi (~5 do 20 ml) za tipizacijo,
- darovanje je povsem prostovoljno in anonimno, zato lahko darovalec
svojo privolitev kadarkoli prekliče,
- več informacij je na voljo na
www.ztm.si/sl/register_darovalcev_kmc/ustanavljanje_in_pomen_registrov/

Agenda:
- predavanje (20 minut),
- odvzem krvi,
- druženje  v Povodnem možu.

Ker morava sporočiti približno število udeležencev, vas prosiva, da nama
do petka, 22.2., *potrdite udeležbo* (andrej.kampus@3k-it.si ali
natasa.jeraj.kampus@gmail.com). Vesela bova, če boste pripeljali še
kakšnega prijatelja.

Hvala za udeležbo in lep pozdrav,

Nataša in Andrej

***************

Sledil sem trackback-u na multipraktikov blog in tam našel še nadvse koristno razlago o tem kaj je pravzaprav odvzem kostnega mozga in kako poteka, ki jo je prispevala Saily:
Pri prvem, tako imenovanem klasičnem ali kirurškem odvzemu v splošni ali lokalni anesteziji s posebno sterilno iglo in brizgo iz ploščate medenične kosti na več mestih vsrkamo 2-3 % rdečega kostnega mozga. Postopek traja 1 do 2 uri. V posebno plastično vrečko zbrani kostni mozeg je po videzu podoben krvi, le da je bolj gost. Vaš kostni mozeg se v celoti obnovi v 4 do 6 tednih. Darovalca praviloma sprejmemo v bolnišnico dan pred zbiranjem, nato pa dan za tem odide domov. Pred odvzemom kostnega mozga opravimo vse predpisane medicinske preiskave, tudi tiste, ki so potrebne za anestezijo. Teden ali dva pred zbiranjem mu na Zavodu za transfuzijsko medicino odvzamemo njegovo lastno kri, ki mu jo v obliki avtotransfuzije po končanem posegu vrnemo, s čimer nadomestimo odvzeti volumen tekočega tkiva.

Pridobivanje KMC iz venske krvi poteka ambulantno, kar pomeni, da se lahko takoj po končanem odvzemu vrne na delovno mesto ali domov. Darovalcu pet dni pred zbiranjem dajemo dvakrat dnevno po eno podkožno injekcijo zdravila, s katerim spodbudimo razmnoževanje krvotvornih celic v njegovem kostnem mozgu in njihovo prehajanje v kri. Običajno darovalec v tem času občuti zmerne bolečine v kosteh in mišicah, slabost ali glavobol, kar pomeni počutje, kot da bi imel gripo. S posebnim avtomatiziranim postopkom, ki ga imenujemo afereza, iz vaše krvi, ki jo speljemo skozi iglo in sistem cevk v poseben stroj, ločimo krvotvorne matične celice od preostanka krvi in jih zberemo v posebno vrečko. Samo zbiranje s pomočjo aparata traja od 4 do 6 ur, postopek pa je podoben zbiranju krvnih ploščic (trombocitov). Pri tem načinu zbiranja darovalcu odvzamemo le krvotvorne matične celice, vse preostale sestavine krvi pa mu vrnemo nazaj.

Tveganje pri darovanju kostnega mozga je za darovalca minimalno. Možni so sicer izredno redki zapleti zaradi anestezije, le izjemoma pa lahko pride do krvavitev ali okužbe na mestih odvzema. Zagotovo pa lahko darovalci krajši čas, vendar ne več kot teden ali dva, na mestih odvzema občutijo blage bolečine.

Pri zbiranju KMC iz venske krvi pa darovalec, kot smo že omenili, lahko občuti bolečine zaradi prejemanja zdravila, ki pospeši množenje KMC. Le-te prenehajo dan do dva po zadnjem prejetem odmerku. Samo darovanje kostnega mozga oziroma KMC pa sicer ne predstavlja nobene večje nagnjenosti za okvaro kostnega mozga, imunskega sistema ali morebitne druge bolezni.

***************

Nazadnje sem ugotovil, da Kampuševe skoraj poznam. Andreja sicer ne poznam osebno, poznam pa drugi dve tretjini podjetja 3K-IT.
Hm, pa še čas je ravno pravi. Postni namreč…

Včeraj zvečer sem se spomnil na nekaj stvari, ki bi jih moral opraviti. Tisti trenutek pri sebi nisem imel svinčnika in papirja.
Ker pa se poznam, sem vedel da čez pol ure ne bom več imel blage veze, kaj bi se moral spomniti. To se mi je že dostikrat zgodilo in vedel sem, da bo tokrat isto.
Zato sem se domislil novega načina. Od vsake stvari, ki se jo moram spomniti si bom zapomnil prvo črko, iz prvih črk sestavil kako besedo in se zapomnil samo to. To bo pa že šlo.
In res je šlo. Zapomnil sem si besedo POB, kar so bile začetnice zadev, ki bi jih moral opraviti.
In celo zjutraj sem se spomnil, da moram opraviti POB. O in B sem takoj pretvoril v ToDo opravke, ampak P…. Kaj je že bilo P? Glej ga zlomka….!!! Če si zaponmim šifro, pa šifrant pozabim!
No ja, se zgodi.  Sistem je boljši kot prej, ni pa še odličen.

Jaz mislim, da je. Ljubezenska čustva so eno, ljubezen sama pa je sicer z njimi “v sorodu”, vendar po svojem bistvu nekaj drugega.

Jaz kot oseba se vsak dan odločam o veliko rečeh. Če nekaj naredim sem se moral prej odločiti, da bom naredil. Če nečesa ne naredim, je tudi to odločitev. In prav tako je odločitev, da bom danes ljubil svojo ženo. Da pomagam ustvariti pogoje, da bo ona lahko doživela ljubezenska čustva do mene in morda tudi jaz do nje. Na čustva sama ne moremo vplivati, lahko pa ustvarjamo pogoje, da bi doživeli čustva ljubezni, ki par zbližajo.
To je vsakdanji, garaški vidik odločitve za ljubezen. Daleč od iluzije, ki nam jo krmi hollywoodska filmska industrija.

Moja izkušnja je, da so na skupni poti tudi trenutki (dobesedno trenutki) ko zakonca drži skupaj samo še odločitev. In če v takem trenutku dopustiš misel: a potem pa nisva za skupaj, a se bova kar razšla, si že stopil na pot navzdol. Za naju lahko zagotovo rečem, da ker sva se v takih trenutkih uprla takim mislim, ker sva se odločila, se danes lahko veseliva vsega, kar sva ustvarila odtlej.
Kadar si v krizi ne smeš sprejemati usodnih odločitev ali stopati na nove poti.

ODLOČI SE…

Odloči se, da boš LJUBIL in ne sovražil.
Odloči se, da boš USTVARJAL in ne uničeval.
Odloči se, da se boš SMEJAL in ne jokal.
Odloči se, da boš VZTRAJAL in ne odnehal.
Odloči se, da boš ZDRAVIL in ne ranil.
Odloči se, da boš DAJAL in ne kradel.
Odloči se, da se boš lotil DANES in ne prelagal na jutri.
Odloči se, da boš RASEL in ne gnil.
Odloči se, da boš HVALIL in ne opravljal.
Odloči se, kako boš ŽIVEL!
Moč odločitve je v tvojih rokah!

(Vir mi je neznan. Pesem sem dobil v okrožnici, ki jo je poslal p. Peter Pučnik.)

Danes je prišlo e-sporočilo:
Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja sporočamo, da je po hudem trpljenju danes, 30. januarja, v zgodnjih jutranjih urah Bog sprejel k sebi sestro …

“Po hudem trpljenju.”
Dejstvo je, da bomo mnogi izmed nas, lahko tudi jaz, dočakali konec bivanja v nam poznani obliki (tukaj), po “hudem trpljenju”. Lahko bomo hudo trpljenje doživeli že prej.
Pred kratkim je po hudem boju z rakom umrl znanec, ki je bil komaj kaj starejši od mene.
Kako bo to izgledalo? Kako bom prestal soočenje s trpljenjem? Kako bom prenesel pogled smrti iz oči v oči? Smrt ne plaši, dokler je razmišljanje o njej razmišljanje o oddaljeni, komaj verjetni stvarnosti. Če si poskusim zamisliti sebe, kako bi se soočil s smrtjo zdaj, čez dve uri in kako bi jo sprejel. To pa je strašljivo, kajti nisem pripravljen. Tako zelo sem usmerjen v vse, kar moram še opraviti, da priprava na smrt ne pride na vrsto. To seveda ni prijetno opravilo in zato ga odrivam. Mislim pa da je ključno in pomembno. Kar lahko storim zdaj, je to da se pripravim. Da razmišljam o poslednjih stvareh. Da oblikjem svoj odnos do zadev, ki se mi bodo verjetno ali zagotovo zgodile.

Spet mi pride na misel ugovor, da se to ne da, da človek ne more vedeti, kako bo reagiral takrat, da ne več kako bo izgledalo in podobno. In spet si ne morem kaj, da ne bi ljudi, ki menijo tako, označil za lenuhe. No, vedno znova se sam pri sebi uprem takemu razmišljanju, ker iz izkušnje vem, da priprava vnaprej odločilno olajša stanje potem. Vem da je neobhodno potrebna za uspeh. Če je bila vnaprejšnja priprava tako pomembna pri zakonskem življenju ali vzgoji, bo že pomagala tudi pri poslednjih stvareh.