Kaj je Opus Dei?

Opus DeiOpus Dei je katoliška organizacija namenjana laikom. Razširjena je po vsem svetu, ustanovil pa jo je leta 1928 sv. Jožefmarija Escriva de Balaguer, ki je bil takrat škofijski duhovnik v Madridu. Namen te organizacije je pomoč ljudem pri iskanju svetosti v običajnih, vsakdanjih dejavnostih njihovega življenja, v službenih opravilih, družinskem ali družabnem življenju.

Besedi Opus Dei sta latinski in pomenita Božje delo. Včasih boste slišali ljudi, ki govorijo o »Delu«, kar je samo okrajšava za Božje delo. Ideja svetosti je v tem, da smo bolj združeni z Bogom, ne da bi za to delali kaj posebej drugega, kot delajo vsi ljudje okoli vas, temveč da najdemo Boga točno tam, kjer smo. To je mogoče z nekaj pomoči, nekaj duhovnega spremstva, nekaj vaje, ki jih Opus Dei poskuša nuditi ljudem, da bi lahko rasli v svetosti. Tako lahko razvijejo duhovno življenje in začnejo moliti celo sredi vožnje z dvigalom, med telefonskimi klici, med vožnjo z avtobusom ali v svoji pisarni. Postanejo ljudje, ki se res naučijo moliti kadarkoli v dnevu.

Trenutno ima Opus Dei 86.000 članov, moških in žensk vseh poklicev, vseh narodnosti. Prav čudovito je, kako Sveti Duh deluje znotraj Cerkve.

V ZDA ima Opus Dei 3.000 članov, od katerih jih je velika večina poročenih, živijo na svojih domovih in skrbijo za svoje življenje in delajo vse kar delajo tudi drugi. Z eno razliko: vse to delajo in živijo v duhu Opus Dei.

Poleg te skupine ljudi, ki je z vidika celotne cerkve dokaj majhna so tu še tisoči in tisoči ljudi, ki so prejeli koristi od duhovnosti Opus Dei in njegovih aktivnosti. Število teh ljudi je težko oceniti, ker jih je toliko. To sem najbolj jasno videl na razglašenju sv Jožefmarija za svetnika leta 2002. Na trgu Sv. Petra se je zbralo 300 ali 400.000 ljudi od katerih pa jih je bilo kvečjemu kakih deset procentov članov Opus Dei. Vsi ostali so bili ljudje, ki se jih je učenje Sv. Jožefmarija dotaknilo ali pa so jih nagovorile aktivnosti sinov in hčera Sv. Jožefmarija – članov Opus Dei. Zato so želeli priti v Rim in sodelovati v tem velikem trenutku razglašenja.

Od. 86.000 članov jih je približno polovica moških in polovica žensk in tako je že vrsto zadnjih let.

Ženske v Opus Dei so zdravnice, pravnice, profesinalke z različnih področij, gospodinje in tudi ženske, ki skrbijo za gostoljubnost naših centrov Opus Dei. Veliko je dela, ki ga opravijo za gostoljubnost centrov in to je njihovo poklicno delo. Ženske v Opus Dei so povsem enake, kot druge ženske sveta. Edina razlika, ki bi jo lahko podčrtali, je spet to zavedanje, da karkoli že delajo, poskušajo delati v Božjo slavo, v vse kar delajo poskušajo vplesti Boga. Z vsem, kar delajo, poskušajo ljudi privesti bliže Bogu in vse to je tudi pomeben del njihove ženskosti.

Ženske so vodene na enak način kot moški. To je tako, da same vodijo organizacijo in njene aktivnosti, enako kot moški. Oboje, moške in ženske pa vodi vikar Opus Dei – to je duhovnik, ki krajevno nadomešča prelata – ta pa dejansko vodi Opus Dei iz Rima po vsem svetu.

Prevod video posnetka, ki si ga lahko ogledate tukaj.

  • Share/Bookmark
 

27 odgovorov na “Kaj je Opus Dei?”

  1. Frida  pravi:

    sicer je blog že kar star, ampak bi vseeno rada dodala svoj komentar! Imela sem čast dva dni preživeti z nekaterimi člani opus dei in sem, odkrito rečemo, spoznala kaj je poplna podreditev veri in že skoraj “fanatizem”! da sto in sto ljudi objokuje smrt Escrive in že skoraj v transu čepijo ob grobu je meni osebno bilo pretirano! Priznam, da ima vsaka vera podobne običaje, podobno katoliki hodijo v Jeruzalem, itd. Ampak jaz še nikoli nisem na lstni koži spoznala, kaj pomeni popolna vera, kot v teh dveh dneh!

  2. MačekMuri  pravi:

    Tudi komentarji na stare objave so zelo dobrodošli.
    “Fanatizem”, kot si ga videla je lahko dejansko bil fanatizem (recimo da je to slepa neosnovana pripadnost nečemu) lahko pa tudi iskren izraz hvaležnosti ustanovitelju.
    Prav zdaj berem knjigo Cerkev in spolnost, kjer teolog Johannes Torello govori o ustanovitelju Opus Dei, kot o “pionirju duhovnosti za laike”. Dejstvo je, da je Opus Dei veliko dal in še daje zelo veliko ljudem in da je normalno, da so ti ljudje potem hvaležni in da se gredo poklonit ustanovitelju na grob če imajo možnost.
    Me pa zanima, kakšen je bil sicer vtis o članih oz. ljudeh s katerimi si bila? Se je kaj poznalo, da “prebirajo življenje Jezusa Kristusovo”? Tako namreč pravi druga toča v knjigi POT.

  3. Frida  pravi:

    moram priznati, da so bili ti ljudje dokaj različni! tri članice Opus Dei so bile iz Argentine, Peruja in so v Sloveiji z namenom pomoči v cetrih! Te ženske so mi bile zelo všeč. Bile so preproste, pripovedovale so o svojem življenju in veri brez “znakov vsiljevanja drugemu”! Bile pa so tudi Slovenke (predvem ena), ki pa so bile popolno nasprotje. Svoje videnje, mnenje in vero so na vsak način poskušale vsilit! Na vsakem koraku sem dobila v roke razne majhne knjižice z življenjskimi nauki, …itd!
    glede fanatizma sem pa mislila ljudi, ki hodijo na grob Escrive. Ljudje, ki so tam čepeli v kotih in jokali so se res zdeli kot v transu (lahko tako zavzeto in iz srca objokuješ smrt nekoga, ki ga poznaš samo skozi knjige?)isti dan smo bili tudi ob grobu Janeza Pavla II. pa ta ni bilo toliko žaljujočih kot pri Escrivi.
    saj vem, da je podobno pri drugih verah ali pa tudi ob smrti raznih vladarjev ali državnih poglavarjev, ampak za mene osebno je to nerazumljivo!
    del fanatizma pa sem tudi začutila, ko je bila neka punca pripravljena zamenjati ogled Rima (edina priložnost v tem izletu) za sestanek z Rodetom!
    ta dva dneva sta bila vsekakor zanimiva, ampak jaz osebno v Opus Dei nisem najdla tega, kar bi me prepričalo, da bi mogoče celo pristopila!
    vsekoakor pa ne obsojam tistih ,ki so člani(upam, da ni tako izpadlo)!
    ker pa žal ne poznam vsebine knjige Pot pa tudi ne morem oceniti, če se je poznalo na teh ljudeh. Mislim, da bom knjigo prebrala, ker me res zanima vsebina.

  4. MačekMuri  pravi:

    Ne ni izpadlo kot obsojanje, brez skrbi.
    Je pa to res, kar praviš. Povsod imaš takšne in drugačne ljudi.
    So ljudje, ki pričujejo s tem kar so in kar živijo in so drugi, ki so na tem šibki in se potem zatekajo k vsiljevanju z besedami in teženjem. Kot ti, imam tudi sam veliko rajši prve. Tudi veliko bolj me prepričajo in tudi sam poskušam biti takšen. Jehovski princip vsiljevanja je v bistvu poniževanje sogovornika.
    O tem sem enkrat nekje prebral misel: Dejanja najbolj kričijo. Če ne moreš govoriti z dejanji, bodi raje tiho.
    Knjiga Pot je mene tako zelo navdušila, da sem začel hoditi na duhovne obnove na Opus Dei. Predvsem me je nagovoril velik poudarek na tem, da je duhovnost mogoča sredi vsega kjer si, kjer delaš in živiš. Da duhovno življenje ni omejeno na nedeljski obisk maše, na nekaj minut molitve dnevno ali na enkrat letno obisk duhovnih vaj. Tam kjer si, si lahko blizu Boga. Še več, sredi vseh skrbi, težav, opravkov in vsakdanjega dela lahko pelje tvoja pot do svetosti. Čisto iste svetosti, kot so jo dosegli Frančišek Asiški ali mati Terezija iz Kalkute. Ta poudarek me je zelo nagovoril. Kasneje sem v tej zadevi sicer doživel krizo, ker sem pričakoval preveč in prehitro, vendar je zdaj to (upam) mimo.
    Knjigo je izdalo Ognjišče.

  5. Frida  pravi:

    bom prebrala (zdaj, ko bom imela več časa)! Mislim, da bi bilo zame osebno dobro, da bi najdla nekaj na kar se bi lahko oprla. Vera namreč mene osebno do zdaj še ni tako močno prepričala. Vendar odkrito rečeno prav to pogrešam! Tisti, ki verujejo npr. sprejmejo smrt bližnjega kot odrešenje ali podobno, mene pa je že zdaj strah kaj se bo zgodilo, ko bo še nekdo umrl…
    sicer obiskujem cerkev, vendar to bolj iz tiste “družbene prisile”. No, mogoče bom pa tudi jaz najdla nekaj zase!
    Hvala za vse informacije!
    Srečna sem zate in za tvojo družino, da ste najdli svoje bistvo in oporo vsakdanjiku!

  6. MacekMuri  pravi:

    Jaz sem katolik, ki bi ga skoraj lahko razglasil za vegetarjanca. Ne jem mesa ali pa ga jem zelo malo.
    Pa se ne počutim nič prikrajšanjega ali zakletega s strani cerkve.
    Letos je izšla ena številka Božjega okolja o prehrani. Tam je veliko govora tudi o vegetarjanizmu, pa nikjer nobenih prekletstev ali česa podobnega.
    V Slo imamo celo duhovnike, ki se javno deklarirajo za vegetarjance. Dobro za njih…

  7. MacekMuri  pravi:

    No, čemu torej prenapetost, če tako podobno razmišljava o življenju, čemu napetost?
    Čemu je zaznati v tvojih komentarji zasmeh / degradacijo drugačnega?

  8. Mustang  pravi:

    Hočeš reči, da ne veš za to? Mene osebno to prekletstvo ne gane ne vem kolk, nekateri pa to jemljejo zelo resno. Mislim pa, da bi ga bilo potrebno umaknit, se strinjaš? Kaj pa meniš o uporabi CD-ja namesto klasičnega pranja dobrega imena na sodišču? Oz. o vprašanju vpletenosti v nečedne posle? Lahko še kaj napišem ali bom cenzuriran? Tole umikanje mnenj ja moje pojme zelo nezrelo s tvoje strani. Povej mi svoje mnenje o te, to bi bilo najbolje, res. Nekako ne morem pogoltniti, da bi me vodil nekdo, ki v mojih očeh pade na nivo, kjer je RKC. Politika čista…

  9. Mustang  pravi:

    Opa, pa ti si mene na drugem blogu kar blokiral totalka. Aj, aj, aj…

  10. MacekMuri  pravi:

    Po pravici povedano, prvič slišim o kakšnem prekletstvu. Lahko grem še enkrat skozi omenjeno Božje okolje in pobrskam po katekizmu, vendar dvomim, da bom kaj našel. Cerkev zavrača vegetarjanstvo kot sestavni del novodobnih duhovnosti – New age, vendar ne tako radikalno, da bi bilo govora o kakšnem prekletstvu.

    Glede brisanja komentarjev sem zaključil, da je predvsem neučinkovito. Bom pa razmislil o tem, da bom morda na nekaterih temah vključil moderiranje. Nezrelo je tudi objavljanje off-topic komentarjev na temah kjer vidiš že 80 komentarjev in 30 prejemnikov, pa se tam na hitro in sladko maščuješ.
    Končajva torej vsak svoje nezrelosti in mirno napiši, kar te žuli.

    Glede vodenja: Ni treba sprejeti vodstva, ki je v tvojih očeh diskreditirano. Sem to kdaj trdil? Verjetno pa je zate dobro, da poiščeš vso resnico okoli tega, kar te muči in se ne zadovoljiš z delnimi resnicami. Da ne boš skočil pokonci – ne mislim da je moja resnica cela, tvoja pa delna. Glodaj pač v zadevo toliko časa, da boš povsem miren glede končne odločitve… dokončne tvoje resnice.

  11. MacekMuri  pravi:

    > Opa, pa ti si mene na drugem blogu kar blokiral totalka. Aj, aj, aj…

    Kje?

  12. Mustang  pravi:

    Bog ni avtoriteta, Bog ti samo daje pot. On ne zameri, če ga ne slediš, sam pa nosiš posledice tega. Če bi bil avtoriteta, bi se ga moral bati, ne le spoštovati. Avtoriteta je zemeljska. Zato sem te vprašal, kako lahko slediš ljudem, ki so namazani z vsemi žavbami. Je to prenapeto?? Zame je to le izmenjava mnenj. Ki bi se lahko zgodila kjerkoli, ne le tu. Kar se pa tiče degradacije, o ljudeh, ki počnejo, po domače, pizdarije, nimam dobrega mnenja. Ni vašno s katere strani prihajajo. Je to prenapeto in žaljivo? Do drugačnega?? Tvoja zaznava moje napetosti je mogoče v tem, da sem direkten. Je tudi to slaba lastnost? Zasmeha pa niti slučajno ne vidim nikjer. To so meni teme za zjokat prej.

  13. MacekMuri  pravi:

    No, ja.
    OK, to je pač tvoje mnenje.
    Jaz se papeža ne bojim. Ponavad se kar z njegovim šefom zmeniva, kar je takega.

    Direktnost…
    Je mnogokrat drugo ime za nepremišljenost ali neobvladanost. Pa ne vzet za slabo, nisem napisal to direktno o tebi, ker te tudi ne poznam.

    V tvojem pisanju pa sem dejansko zaznal ziritiranost od zadev, ki sem jih napisal na blogu.
    Če so teme za zajokat, se pa mirno zjoči…
    …na svojem blogu npr. Prav nič nimam proti, me čisto nič ne moti in ne bom protestiral.

  14. Mustang  pravi:

    To si kar dobro napisal, ampak mene te stvari sploh ne glodajo. Samo služijo mi za kompas, da vem s kom ne imeti opravka. Kar se tiče prekletstva. zgodilo se je v 6. stoletju. Papež je bil Janez III. To izobčenje je razglasil na prvi sinodi v Bragi, izobčenje pa se je glasilo: Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in se jim (mesnim jedem) odpove…, je obtožen z anatemo. Anatema pa ni majhna stvar, veš. To je ultimativno, najhujše prekletstvo oz. izobčenje. Si za preklic?
    Stvar ima pomoje več moralne, kot praktične vrednosti, ampak vseeno. Kot rečeno, mnogim bi pomenilo veliko in se zato sprašujem, v čem je problem?

  15. MacekMuri  pravi:

    O križ božji?! V 6. stoletju.
    Ok, recva takole. Bom o tem izrecno vprašal teologa, s katerim se redno srečujem. Samo se mi kar zdi, kaj bo rekel. Smejal se bo…
    No, bom vprašal in ti sporočim.
    Če ta stvar še vedno drži, sem seveda za preklic.
    Samo po mojem je vse skupaj že zdavnaj pozabljeno ali nadomeščeno z novejšimi napotki.
    Veš, od zunaj morda ne zgleda tako, ampak v cerkvi se na nekaterih področjih samo v tridesetih letih naredi velik napredek oz. precejšnje spremembe v razlagah cerkvenega nauka.
    Zdaj bom pa moral za danes končat. Obveznosti čakajo. Lahko pa jutri naprej.

  16. Mustang  pravi:

    Nedirektnost pa je mnogokrat drugo ime za prikrivanje nečesa, kajne?
    Rad imam takoj čiste račune, zato sem tak. Pa četudi je na računu posledično manj…

  17. Mustang  pravi:

    Ja, kaj pa je narobe s 6. stoletjem? Anatema ni mala šala. Pa dejmo neki drugega napisat, pa bodo pozabili na to. To ni način. Bodimo dosledni v svojem delu, ja? Vem za kar nekaj sprememb v razlagah nauka. Pa ne samo v zadnjih 30 letih, odkar obstaja. Po moje, je nauk le eden, nespremenjljiv in neprilagodljiv zaradi časa v katerem živimo. Pa če se ti še tako smejejo ljudje okoli tebe in zasmehujejo. Najbrž si sam to že iskusil zaradi svojega načina življenja. Meni gre na en uhelj notr, na drugi ven. Sploh pa po moje nauk ne dopušča razlag, npr. “Ne Ubijaj”, pomeni prav to, kar pove, zelo jasno. Ni zdej na nas da izbiramo, koga bomo ubili in koga ne. Lep pozdrav, lahko noč!

  18. MačekMuri  pravi:

    Evo, bil sem marljiv in prebrskal Katekizem katoliške cerkve in prebral članek v reviji Božje okolje št. 5/2006, ki ga je napisal Branko Cestnik. Članek ima naslov Vegetarijanstvo: med duhom in mesom. Branko Cestnik je vse bolj uveljavljen in prodoren mladi slovenski redovnik in teolog, ki redno objavlja tudi v Družini.
    Katekizem:
    V celotnem katekizmu vegetarijanstvo ni niti omenjeno, kaj šele, da bi bilo obsojeno.
    V omenjenem članku pa avtor opisuje štiri tipe vegetarijanstva: Vegetarijanstvo (vgt) kot askeza, vgt iz spoštovanja do živali, narcisoidno vgt in ezoterično vgt. Opisuje, da cerkev ne samo dopušča ampak tudi podpira prvi dve obliki vgt, medtem ko zavrača drugi dve. Zavrača oz. odsvetuje ju predvsem zato, ker sta narcisoidno usmerjeni oz. zavračata odnos do Boga in v središče postavljata posameznika samega in njegov lepoto (narcisoidno vgt) ali samoizpolnitev (ezoterično vgt.).
    Toliko o tem pravi trenutni nauk cerkve.

    Torej?
    Vegetarijanci v cerkvi niso v nobeni nevarnosti, da bodo izločeni ali obsojani, če ima njihovo vegetarijanstvo prave temelje.

    Hotel sem še na kratko komentirati tole.

  19. MačekMuri  pravi:

    Nedirektnost pa je mnogokrat drugo ime za prikrivanje nečesa, kajne?
    Ja, lahko. Zelo lahko. Vendar to ne pomeni, da je vsaka nedirektnost prekrivanje nečesa in zato sfrizirana pokvarjenost. Poznam več primerov oseb, pri katerih se je nedirektnost izkazovala kot visoka oblika samoobvladovanja in skrajnega izogibanja rušilnemu obnašanju v odnosih. Nekaj takih ljudi mi je bilo velik zgled. Pri teh ljudeh sem videl nekakšno osebnostno veličino, ki bi jo vsekakor rad tudi sam nekoč dosegel.

  20. Mustang  pravi:

    Veš. do so v času cesarja Konstantina vlivali v grlo tekoči svinec tistim, ki se niso odpovedali vegetarijanskim “krivim učiteljem”. Za na novo spreobrnjene v krščansko vero se je glasil del veroizpovedi, ki so jo morali izgovoriti pred vstopom v cerkev: Preklinjam Nazarečane, trdovratneže, ki zanikajo, da je bila žrtvena postava dana od Mojzesa, in so vzdržni do hrane iz živih bitij. Navezujoč se na to, je srednjeveška inkvizicija obešala ljudi, ki so odklanjali, da bi ubijali živali – kot dokaz svoje pravovernosti je moral osumljeni npr. javno zaklati žival. Iz leta 1051 izvira poročilo, ki govori o smrtni kazni nad nekaj starokristjani, ki so odklonili, da bi ubili kokoši.
    Še enkrat, anatema ali izobčenje ni nekaj nedolžnega, je najhujša cerkvena kazen. Izobčenje pomeni večno prekletstvo izobčenca. Takšno prekletstvo je imelo za prizadetega daljnosežne posledice že v zemeljskem življenju: bil je zaničevan, izključen in s tem izobčen. Tako ni imel nobene državne zaščite in nobenih meščanskih pravic. Kdor ga je umoril, je bil izpuščen brez kazni. Izobčenje je torej pomenilo isto kot neposredna smrtna obsodba. V tem primeru je bila izrečena nad tistimi, ki so se odločili, da bodo sledili zapovedi Ne ubijaj in ne bodo uživali živih bitij, ki jih je, to pa je nesporno tudi za tebe, dragi Muri, ustvaril Bog Stvarnik. In zakaj se potem to ne prekliše navkljub mnogim pozivom iz celega sveta? Nova knjiga se odpira, kadar se zapre nova. To velja kot v pravu, kot v življenju. Ker časi se menjajo, zgodovina pa ponavlja. Če, in ko bo šlo svetu in družbi na slabše, nihče ne bo bral, kaj je napisal tvoj prijatelj Branko, ampak kaj govori in zapoveduje cerkveni nauk. Pa čeprav iz 6.stoletja. Ko sem omenil 6.stoletje, si rekel “križ božji”. A pomeni da ne upoštevaš ničesar, kar se je učilo pred tem in v tem času? S tem bi majal svoje lastne temelje, veš.
    Kar se tiče ločevanja so kar dobro napisali te 4 predalčke. Sem že opazil približno isto zdavnaj.
    Kar se tiče direktnosti, tudi sam je ne uporabljam tam, kjer bi rušil. Kar je normalno. Sem pristaš evolucije, ne revolucije v osebnih oodnosih. Ampak ti si tukaj odprl javni blog = javni debatni krožek. In se moram zadrževati, biti nedirekten. Zakaj? Zakaj ne be mogel povedati to kar sem, in zakaj si ti, kot povodnik “odprte javne debate” moja mnenja brisal? Mislim, da je tukaj večje vprašanje. To se preprosto ne dela. Pa četudi je nekaj napisanega pavšalno, kot si rekel. Do sedaj sem vse trditve tako ali tako podkrepil, tudi tiste brisane lahko, če hočeš. Nimam nič proti temu, da si kjer si. Le da bobu rečemo bob, mi je všeč. Kar pa tvoja organizacija ne dela.
    Bolje zate, da se pogovarjaš kar direkt z glavnim Šefom, ker so marsikateri tisti pod njim zelo pokvarjeni, ti pa mogoče malo naiven. Sploh če jim verjameš. Tudi sam Benedikt je bil na pragu izgona iz RKC v mladosti, potem pa se je čudežno spoprijateljil s svojimi preganjalci, kasneje celo zavzel vodilno mestu v tem kongregatu. Ki se mu je tedaj še reklo po domače lepo inkvizicija. Potem so pod njegovim vodstvom spremenili ime, da lepše zgleda za javnost in moderno demokratično družbo. Kot komunisti leta 1991. O Frančiškanih ne boš nič rekel? Imam občutek, da je tvoja direktna povezava s samim Šefom tudi malo izgovora in izogibanja. ker je marsikaj res?? Ne boj se, ničesar ne bova porušila z eno debato na enem navadnem blogu. LP!

  21. mica mica  pravi:

    dobr jutr,
    jaz sem prepričana, da nas kakršnokoli čščenje LJUDI, pa četudi so se ti “ustanovili” z najboljšimi možnimi nameni, pripelje na čudna, če že ne n kriva pota.
    Redkokdaj ima ČLOVEK kot tak povsem čiste namene, kadar želi (hoče) razglašati svoje misli in zamisli in ideje o čem. Ponavadi, če že ne zmeraj, je v ozadju še “kaj drugega”. Največkrat želj po oblasti, kontroli, popolni pripadnosti….
    Tudi jaz sem verna, upm, da ne le na papirju (človek nikoli ne ve :-) ), vendar se RES izogibam tovrstnemu malikovanju. Ker tudi ljudje kot taki LAHKO predstavljjo tisto znano prislovnično “zlato tele”.

    Če nismo pazljivi, če le slepo zaupamo in verjamemo, potem smo podobni bodoči nevesti, ki jo sicer vsi svarijo, da je njen fant nasilnež, da ga rad pije, da zapravlja denar, vendar ona temu vztrajno zanika, mu zaupa in mu verjame, “da do nje pa že ne bo tak”, enostavno zato, ker ga ni še nikoli videla, da bi to počel…..
    In Opus dei- po svoje-predstavlja ogromno moč in oblast in denar (hočeš priznati ali ne), nenazadnje tudi zato, ker je v njegovih vrstah skoncentrirano veliko ljudi na položajih, veliko inteligence, kakšni taki “revčki” kot bi bila na primer ti li jaz, jim ne bi bila dobra “niti za cesto pometat”…..

    Tako pač je, bohpomagi

  22. MačekMuri  pravi:

    Ja, res je. Nimam kaj pripomnit. Če se človek fokusira na LJUDI bo prej ali slej malikoval. Častil bo prst, ki kaže na zvezdo, zvezde pa še videl ne bo. Tudi jaz menim, da to ni pravi način. In tudi Josemaria Escriva je tako menil. Sem gledal en DVD o njegovih nastopih v Južni Ameriki. Bilo je srečanje, kjer so ljudje spraševali, on pa je odgovarjal. In vstane ena gospa in začne v superlativih govoriti o Opus Dei in ustanovitelju, on pa jo skoraj prekine in pravi: “Jaz nisem nič ustanovil, Bog je ustanovil navkljub meni.” Kot sem jaz razumel, je hotel povedati: Jas sem bil polomljeno orodje v Njegovih rokah pri ustanovitvi Opus Dei.
    Mica, lahko mi verjameš, da se popolnoma kvalificiraš še za kaj več kot ‘pometanje ceste’ pri Opus Dei. Jaz hodim na duhovne obnove, ki jih pripravljajo in ljudje, ki hodijo tja so dober odraz raznolikosti slovenske družbe. Vseh sort, poklicev, stanov… In polno nas je ‘revčkov’, celo velika večina. Realnost Opus Dei je zelo, zelo drugačna, kot jo slikajo “vsevedni” novinarji v prispevkih o Da Vincijevi kodi. Opus Dei pač ni elitistična organizacija, ampak način podpore ljudem, da bolj krščansko živijo vsakdanje življenje.
    Tako pač je, bohpomagi.

  23. miro  pravi:

    Obvezno preberi! Če si želiš ustvariti lastno mnenje moraš zajemati na različnih virih. Dogma ni vedno dobra.

    http://www.mladina.si/tednik/200039/clanek/opus1/

    http://www.mladina.si/tednik/200040/clanek/opus2/

    http://www.mladina.si/tednik/200041/clanek/opus3/

  24. MacekMuri  pravi:

    Pozdravljen,

    Sem obvezno prebral in ugotovil, da je Mladina tam, kjer je bila.

    Članek poskuša na začetku biti objektiven in stvaren, potem pa postreže s kar nekaj netočnostmi in neresnicami, tudi neumnostmi, zaključi pa domnevanji in demagogijo.

    Začetek mi je res zbudil upanje, da bo tokrat drugače. Potem pa sem v članku našel kar nekaj velikih netočnosti. Pojav netočnosti do neke mere razumem, saj je to lahko pisal le zunanji opazovalec, ki ne more poznati notranjega dogajanja, niti ne zna nekaterim dejstvom dati prave teže. Tako pride od tega da se nepomembne stvari napihnejo v zelo pomembne in povsem postranske v bistvene. Ali pa se napiše tudi kaj takega, kar sploh ni res in sploh ne obstaja. Potem so tu še kulturne razlike. Začetek Opus Dei se je zgodil znotraj španske kulture, ki ima nekatere svojske značilnosti (npr. večja emocionalna nihanja, oz. svobodnejše izražanje le-tega tudi pri moških) in to se odraža v pisanih delih Opus Dei. Ta rahla emocionalna pretiravanja (z vidika srednjeevropejca) niso bila pri pripadnikih drugih (naše) kultur pravilno razumljena. Še posebej ne pri tistih pripadnikih, ki jih niso hoteli razumeti, ampak so samo iskali udarno novico za svoj časopis.

    Recimo nadzorovanje posameznika s strani organizacije, zaradi česar nekateri vidijo Opus Dei kot kult.
    V ponudbi, ki jo Opus Dei daje članom je mogoče (ampak res samo mogoče) 1% nadzora. Pa še to zgolj zato ker se je neka praksa v preteklosti pokazala kot zelo dobra, in je potem postala v Opus Dei pravilo.
    Opus Dei poudarja bratsko in sestrsko odgovornost enega posameznika do drugega v Opus Dei. In lahko pride do tega, da kdo od voditeljev v tej skrbi gre predaleč in je to potem videti kot nadzor. Ampak to je odklon in ne norma v Opus Dei. Sam sploh nimam občutka, da bi me kdo nadziral. Imam pa močan občutek bratske povezanosti ali dobrohotne naklonjenosti s strani članov ali prijateljev numerarijev.

    Ali pa naslednja neumnost okoli podrejenosti žensk. Toliko pa že poznam vso stvar od odznotraj, da lahko povsem mirno napišem, da kdorkoli je neumnost spravil na svetlo, ni imel dobrih namenov. Res je, da se Opus Dei tesno oklepa evangelija in je pri tem dosleden oz. spodbuja člane k doslednosti, ampak to pomeni zgolj to, da poudarja dostojanstvo žene in ženske, ne pa da ga tepta.

    Ali pa “najpomembnejše načelo Opusa Dei je absolutna, nekritična poslušnost do nadrejenih”…
    Kako pa je pri frančiškanih, ali pa lazaristih, ali pa jezuitih? Redovniki obljubijo pokornost Cerkvi in vodstvu reda. Tako tudi numerariji obljubijo poslušnost vodstvu prelature. Supernumerariji pa ohranijo svojo svobodo odločanja neokrnjeno. Če ne morem, nimam možnosti ali časa, sem dolžan reči ne.

    Dalj ko sem bral prvi članek, ki ga priporočaš, več je bilo takšnih netočnosti, konstruktov pa tudi neumnosti.
    “Obvezni mesečni (“meditativni”) obiski v centrih Opus Dei, ki običajno trajajo tri dni” niso niti obvezni, niti ne trajajo tri dni, temveč tri ure. Imenujejo pa se “duhovne obnove”.
    Tri dni pa ponavadi trajajo letne duhovne vaje.
    Avtor članka ali knjige, če je članek povzet po njej, torej nima razčiščenih osnovnih pojmov in je slab vir obveščenosti. Oz. ponuja svojo sliko, ki ni odsev resničnosti.
    “Člani so dolžni odkrivati lastne napake” – spet kiks. Člani niso to dolžni početi. Ker je to zelo koristno početje za čisto vsakega prebivalca zemlje, se tudi članom Opus Dei svetuje, naj to počno.

    Potem ko članek navrže kar nekaj takšnih netočnosti in celo neresnic, pa na tem temelju začne s staro lajno vatikanske zarote. Že tolikokrat slišano, nedokazano in zavrženo.

    Pod črto o članku:
    Dopuščam da resnico vsak išče in najde po svoji poti. Da jo vsak vidi po svoje. Da se vsak odloči po svoje, kaj bo prepoznal kot resnico. Oz. da tenkočutno prisluhne svojemu notranjemu glasu, ki mu prišepetava, kaj je dobro – resnično in kaj ni.
    S tem zavedanjem vidim Mladinine članke zgolj kot pripomoček nasprotnikov Cerkve, da se potrdijo v svojih prepričanjih. Če menijo, da je to za njih dobro, čisto v redu. Sam nimam nobenih težav s tem ali potreb, da jih odvrnem od tega.
    To pa ne pomeni, da bom sam sledil njihovemu slabemu zgledu. “Slabemu” z mojega vidika, za katerega upam, da je evangeljski.
    Sam teh člankov ne morem vzeti kot razširitev obzorja ali obveščenosti. Zakaj?
    Članek se poslužuje napačne metode – na neresnicah (ki so mi več kot očitne) zgradi zgodbo o zaroti, pokvarjenosti in zlu. Če bi avtor hotel ohraniti svojo verodostojnost in prepričljivost, bi se posvetil dokazovanju resnice v stališčih kritikov Opus Dei. Če bi mu bilo za resnico, bi dodajal težo na drugo stran tehtnice, ne pa s pljuvanjem tiščal dol tisto stran, na kateri je Opus Dei.
    Resnice ne moreš dokazati z neresnico, natolcevanji in domnevami o zaroti. Namesto pozitivnega pristopa avtor izbere skrajno cenen in neprepričljiv način – sejanje strahu pred vsemogočnim zlom. Za kar pa se ni potrudil nabrati verodostojnih dejstev ali pa jih preprosto ni.

    Dragi Miro. Imam svoje – čisto svoje – mnenje tudi potem, ko sem zajemal pri več virih. Tudi potem, ko sem temeljito preverjal ene in druge (vire in ljudi).
    Dogma res največkrat ni dobra, zato ker jo ljudje ne razumejo in jo razložijo zelo po svoje in površno. Če se ne motim je p. Marko Ivan Rupnik o tem govoril v radijskem misijonu 06 (ki je btw še vedno na voljo v e-arhivu Radia Ognjišče), vendar je to že druga tema.

  25. punca  pravi:

    Živ!
    Jaz res zelo zamujam s komentarjem, ampak bom vseeno kar povedala. Slišala sem , da morajo numerariji nujno imeti univerzitetno izobrazbo. Je to res?
    Zanima me tudi, kaj je s cilicijem. Ga res nosijo?
    Bom vesela, če boš odgovoril, če slučajno veš kaj o tem.
    Lp

  26. mm  pravi:

    Pozdravljena,

    Ne vem, če ti bom lahko kaj pomagal…
    Nisem še slišal ali prebral, da bi bil pogoj za vstop v Opus Dei univerzitetna izobrazba. Res pa je, da je v Opus Dei precej poudarjen pomen dela. Spodbuda, naj zavzeto in vestno opravljamo svoje delo, je v Opus Dei krepka. To – odlično opravljanje svojega dela – je tudi ena od poti po kateri se posameznik posvečuje – postaja vedno boljši, popolnejši. V določenem obdobju življenja je učenje in študij osnovno delo, ki ga posameznik opravlja. Zato ni čudno, če med numerariji najdeš večino ljudi, ki imajo univerzitetno izobrazbo. Ne vem pa, da bi bil to pogoj. Pogoj je, da nekdo začuti poklic na to pot.
    Glede cilicija pa res ne vem, kako je. Res je, da naravnost nisem še nikogar vprašal, kako je s tem. Sam pa menim (po tem kolikor jih poznam), da so to predvsem govorice. Menim da, če že kdo to dela, je to bolj izjema kot pravilo. Poznam večino moških numerarijev, ki živijo pri nas in mislim, da ga ne nosijo.
    Mislim, da so nerodne izjave v preteklosti ali nerodni navedki v Escrivajevi biografiji dali medijem (in na žalost tudi Wikipediji) preveč povoda za tendenciozno pisanje o tem, ki pa nima osnove v resnici in življenju.
    To je moje mnenje o tem, je pa res, kot sem že napisal, da nisem naravnost govoril o tem s kom od numerarijev.

  27. punca  pravi:

    Ok, hvala za odgovor

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !