O odpuščanju

568212-2-wonder

Dejanje odpuščanja je tisto, ki odpre edino možno pot do ustvarjalnega razmišljanja o prihodnosti.

Vir: David Allen, Getting things done

Mislim, da je res tako.
In to vidim v službi, doma, med prijatelji…
Vsakdo kdaj pa kdaj kiksne, ga polomi ali pa krepko zarije v pesek ali blato. Vsakdo kdaj naredi napako. In če si vsi okoli njega ob tem mislijo (ali pa rečejo): “No, zdaj pa vem kakšna je resnica o njem”, je skupna prihodnost zelo vprašljiva.
In če iz skupne prihodnosti takole nepremišljeno izključujemo soljudi, bomo prej ali slej svoj svet očistili do čiste osamljenosti, do lastne zasmradele mlake. Če to počne veren človek, greši, ker sodi o ljudeh. To pa si je Bog pridržal zase.

V službi ljudje spregledajo pretekle neumnosti in napake in vedno znova “začenjajo znova” zaradi interesov. Od tega in tega človeka si obetam to in to in zato spregledam njegove pretekle napake.

Z otroki doma je treba biti zelo pazljiv, da jih ne zatolčeš s stalnim opozarjanjem (ali celo očitanjem) glede napak in pomanjkljivosti. S spodbudo k tistemu, kar je manjkalo, se naredi neprimerno več. To vemo vsi, malo pa jih je, ki jim to vedno tudi uspeva.

Med možem in ženo bo sila težko šlo brez te odpuščajoče drže. Ta skupnost je zelo tesna, intimna (vsaj naj bi bila). Zato se vse nedoslednosti, napake takoj vidne partnerju in ga lahko tudi bolj prizadenejo. Odpuščajoča drža med možem in ženo je zato že kar nujna, če naj zakon uspeva in se razvija.

Potem pa je tu še čisto osebni vidik. Če se na nekoga jezim, bo ta jeza dušila mojo ustvarjalnost, s katero bi lahko razmišljal o prihodnosti. Vrtel se bom okoli preteklih zamer, namesto da vso svojo pozornost usmeril v svoje delo in izgradnjo boljšega jutri.

IMHO se novo in boljše lahko gradi samo, če je glede starega ni zamer, očitkov, razdora.
In zato je odpuščanje tako pomembna sestavina prihodnosti.

Tags: , , ,

  • Share/Bookmark
 

5 odgovorov na “O odpuščanju”

  1. Mavricna Mavricna  pravi:

    Odpuščanje osvobaja: Če je človek na nekoga jezen, ker (mu) je storil kaj grdega/zlobnega ipd., hote ali nehote, je na nek način odvisen od njega. Hkrati pa ga lahko tisti vedno znova prizadene. Če pa mu odpusti napake, pa se osvobodi. To je precej dobro izkusiti pri bivših partnerjih. Če se nehamo ubadati, kaj nam je nekdo storil, bomo končno zaprli tista vrata in odprli nova.

  2. Boštjan  pravi:

    Odpuščanje je najvišja stopnja svobode. Kakor si vsi želimo svobode in je ne moremo doseči, tako je tudi z odpuščanjem.

  3. Karmen  pravi:

    Meni pa je tako težko, kadar kdo odpuščanja ne more sprejeti. Ko spoznaš, da si ljubljenega nehote prizadel ali v svoji bolečini storil kaj nepremišljenega … in te prizadeti ne “jemlje resno”, se ti posmehuje, morda celo norčuje iz tvojega opravičila. Takrat padem na dno, zruši se mi vse. Večkrat sem imela občutek, da šele takrat, ko dosežeš dno, prizadeti more sprejet opravičilo. Kot da te prizadeti ne jemlje resno. Kako odrešujoče bi bilo prej sprejeti opravičilo!

  4. Maček Muri  pravi:

    @Mavricna
    Hvala Bogu nimam bivše partnerke. Imam samo aktualno. Hvala Bogu. :-)
    Imam pa očeta, kjer bi lahko to treniral, pa mi zaenkrat bolj tako uspeva.
    Nekako mi še vedno ni povsem jasno, kaj človek stori, kadar drugemu odpusti? Kako to stori? Očitno tega še nisem storil, ker kar pogosto premlevam, kaj mi je bilo storjeno.

  5. Maček Muri  pravi:

    @Karmen
    Mogoče je ta drugi na svoji poti učenja, kako se odpušča, še začetnik?
    Mogoče si ga prizadela na mestu, kjer je že dolgo odprta rana?
    Verjetno ni dobro, da izsiljujemo odpuščanje.
    Nenazadnje smo opravili svoj del posla, ko smo se opravičili?

    Če malo pogledam nazaj bi se sam lahko kar našel v vlogi tega ‘drugega’?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !