Gluhonemost

1997192

Pogosto sem dovolj gluh za to, kar mi želi povedati Bog. Zamašil sem si ušesa, tako da tihi Božji glas sploh ne more prodreti do mene. … Ravno tako smo tudi pogosto zaposleni sami s seboj do te mere, da preslišimo, kadar nas kliče Bog. Potem ne slišimo niti tega, kar nam želi pravkar povedati po naših soljudeh. Slišimo le tisto, kar nas potrjuje, ne pa tistega, kar nas postavlja pod vprašaj. Ne slišimo podtonov, s katerimi nam drugi sporoča svojo dejansko stisko. Slišimo sicer besede, a ne človeka, ne slišimo njegovega srca, ki kliče na pomoč.

Smo tudi nemi. Morda sem onemel, ker me drugi ne razumejo, ker mi ne dovolijo, da bi povedal do konca. Mogoče pa me je nemega naredilo to, da je bilo zlorabljeno moje zaupanje. Ali pa sem onemel v odnosu do Boga, ker so ostale moje besede neuslišane. Morda svoja usta zapiram zaradi tega, ker se bojim razodeti svojo resnico pred ljudmi ali pred Bogom.

Vir: (Duhovne vaje za vsak dan, A.Gruen, str.25)

Kako resnično.
Na misel so mi prišli prijatelji, s katerimi se je dobesedno non-stop treba boriti, da v njihovi prisotnosti sploh lahko kaj poveš. Kako znajo biti ljudje polni samih sebe. Iz neke strašne potrebe, da bi se izpolnili, dokazali ali da bi tudi v družbi pokazali kako polnokrvni oni so, posiljujejo druge z nečim, kar drugih niti ne zanima.
Ob takih ljudeh zelo rad kar obmolknem in se ob prvi priložnosti odstranim iz njihovega obzorja. Prihodnjič pa pazim, da me ne zlorabijo za svojo publiko.

Tags:

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !