Job – o grešnosti in krivdi

O Jobu v Svetem pismu piše: »Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega« (Job 1,1). Njegova poštenost je bila nagrajena. Imel je sedem si­nov in tri hčere ter veliko posest. Živel je v miru in se veselil svojega življenja. Nenadoma ga je doletela ne­sreča. Bog mu je odvzel vse, najprej posest, potem otro­ke, nato zdravje. Ko je izgubil vse, kar mu je bilo lju­bo in drago, je padel na tla in rekel: »Nag sem prišel iz materinega naročja in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1,21). Job je bil uspešen moški in se tako ni oklepal svo­je posesti. Strinjal se je s tem, da mu je Bog vse vzel. To je osupljivo stališče. Ni se oklepal utvar o uspešnem živ­ljenju, vendar so potem prišli prijatelji, da bi mu najprej molče stali ob strani. Pri njem so molče vzdržali sedem dni in sedem noči: »[...] nobeden mu ni rekel besede, ker so videli, da je njegova bolečina zelo velika« (Job 2,13). Velikodušno je vzdržati bolečino drugega in ga ne brezkončno obsipati z besedami. Toda ko so začeli po sedmih dneh govoriti, so poskušali postaviti teorijo o Jobovi usodi. Prijateljeva usoda je bila za njih potrdi­tev njihove teologije, da le krivični doživi nesrečo. Torej naj Job razišče, kje si je naložil krivdo.

Če razlagam usodo nekega človeka in razvijem o njem teorijo, potem je to vedno znak, da temu človeku ne pustim blizu. S človekom, ki je prestal veliko hude­ga, se nočem spustiti v odnos. Skrijem se za teorijo, ki sem jo postavil. Toda Job zavrača teorijo svojih prija­teljev in njihove poskuse, da bi razložili njegovo uso­do. Odločno zavrača vse poskuse razlag. Vztraja pri tem, da pred Bogom ni kriv. To je za nas presenetljivo, saj smo se vendar vsi učili, da smo grešniki. Job zaupa svojemu občutku. Ni ravnal proti Bogu in njegovi volji. Zaupa lastnemu občutku za to, kaj je pravilno, in se ne pusti proti svoji vesti prijateljem prepričati o tem, da je sam kriv za svojo usodo. Bog mu naposled prizna, da ima prav. Jobovim prijateljem reče: »[...] o meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job« (Job 42,7). Bog nima govora, v katerem bi se opravičeval. Jobu pokaže le čudeže svojega stvarjenja. Od trpljenja izmučenega Joba to prepriča. Ko na lastne oči vidi, kaj je Bog ustva­ril, prizna: »Zato sem govoril in nisem razumel reči, ki so zame pretežke in jih ne poznam« (Job 42,3).

Pri Jobu me očara to, da ne popušča, temveč verjame svojemu občutku. Ne čuti se krivega. Tega moža lah­ko moški razumejo. Stoletja so trpeli, ker so se morali vedno upogibati pred Bogom, ker naj bi povsod iska­li krivdo. Job nam dovoljuje, da se sprejmemo takšni, kakršni smo, ne da bi se obtoževali. Nietzsche je upra­vičeno marsikdaj kritiziral težnjo v krščanstvu, da je povsod vohljalo po grehih in razvrednotilo človeka. S tem se je dotaknil občutka veliko moških, ki so kr­ščanstvu obrnili hrbet, ker so se naveličali povsod is­kati krivdo in se stalno počutiti kot grešniki. Ne gre za to, da vse, kar storimo, opravičimo, temveč za zdrav odnos do lastnega ravnanja. Pošten moški ima vseka­kor občutek za to, kaj se spodobi, katere so vrednote, ki bi jih hotel upoštevati, vendar ne mara, da vsa njegova prizadevanja in poštenost razvrednotimo, ko ga spra­šujemo in povsod odkrivamo greh in krivdo.

Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

Tags: , , , ,
  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !