Moški – skala

Apostol Peter je skala, na kateri Jezus gradi svojo Cerkev. Skala je videti krhka. Toda v tem sporočilu je lahko tudi ne­kaj tolažilnega. Če tako kot Peter spoznamo, kdo je ta Jezus, bomo tudi mi postali skala za druge. V svoji sla­bosti, svoji strahopetnosti in svojem izdajstvu smemo biti za druge skala. Na skali lahko človek stoji. Pod no­gami ima trdna tla. Nekateri ljudje dajejo drugim tak temelj. Ob njih dobimo pogum, da si upamo biti to, kar smo. V njihovi bližini smo trdni. Potem nas zlepa nič ne omaje. Na skalo se lahko tudi naslonimo. To je po­treba, ki jo ima vsakdo od nas. Ženske hrepenijo po moških, na katere bi se lahko naslonile. In pogosto se pritožujejo, da jim mož ne da opore, da ne čutijo skale, temveč nekaj mehkega, kar vedno popusti. Skala varu­je tudi pred neurjem. V njeni senci se počutimo varni.
V bližini skale lahko izkusimo zavetje. V neurju se v gorah umaknemo v bližino skale, ki naj bi varovala pred dežjem, nevihto in padajočim kamenjem. Ali pa nam skala nudi senco, kadar žge sonce. To je za nas tudi arhetipska podoba. Vsak lahko postane za druge skala, v bližini katere se človek lahko spočije, da bi si spet nabral moči, doživel zavetje, občutek varnosti in gotovosti. Za skalo pa se ne moreš razglasiti sam. Peter po izkušnji svojega izdajstva gotovo ni čutil potrebe, da bi se pred svojimi tovariši apostoli postavljal in opo­zarjal nase kot na skalo. Morda je hvaležno doživel, da je prav on, ki je tako strahopetno izdal Jezusa, vendarle smel postati skala, v kateri so drugi našli trdno stališče, na katero se opirajo in v zaščiti katerega čutijo, da jih Bog, prava skala, varuje.
Kako se na Petrovem liku učim postati moški? Zame je pri srečanju s Petrom pomembno spoznanje, da mi ni treba biti popoln. Ne gre za to, da sem brez napak, tem­več za pripravljenost, da si v svoji strastnosti, pa tudi v svoji strahopetnosti in tesnobi upam hoditi po poti, za katero Bog ve, da jo zmorem. Evangeliji Petra ne opi­sujejo kot dolgočasnega, temveč kot impulzivnega mo­škega, ki se takoj odzove, če ga kdo kaj vpraša ali se od njega pričakuje, da kaj stori. Peter si raje opeče prste, kot da bi taktiziral in razmišljal, kako bi se lahko čim hitreje rešil iz položaja. Peter pokaže svoje srce in svoja čustva, tudi če niso združljiva z Jezusovim stališčem. Uči se v upiranju. V vseh vzponih in padcih njegove­ga življenja vidim moškega, ki se ne skriva, moškega, v čigar delih vselej začutimo njegovo srce. To srce po­zna vse prepade, ki jih čutim tudi v sebi: hrepenenje, ljubezen, pa tudi strahopetnost, tesnobo, nezaupanje in izdajstvo. Moški ne postanem tako, da se skrijem, temveč, če delujem tak, kakršen sem, kljub nevarnosti, da bom naredil očitno napako, nad katero bodo lahko ogorčeni vsi moralisti. Peter tvega, da bo ranjen, ven­dar se bori za to, kar čuti. Bistveno, ko postajamo mo­ški je, da se pokažemo in se ne skrivamo, da si opeče­mo prste in ne umikamo roke, da odpremo srce in se ne zapremo ali pobegnemo. Moški, ki se izmika življe­nju, postane karikatura prave moškosti. Morda je cool in uspešen. Vendar nikoli ne bo moški.

Vir: Anselm Gruen, Boj in ljubezen

Tags: , , ,
  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !