Kako vzgajati?

Starši smo dolžni povedati svojim otrokom naše mnenje, izkušnje in če je primerno tudi napotke. Ne smemo pa jih vsiljevati. Še posebej hudo slabo naredimo, če vsiljujemo svoja mnenja, ki niso v skladu z resnico. Če smo se na poti do svojega mnenja odrekli iskanju resnice do konca potem naše mnenje ali napotek sploh ni kvalificirano, da ga komu serviramo. Ni kredibilno, ker je bolj fiksna ideja kot pa mnenje. Kvazimnenje, ker v njem ni resnice.
Zelo pomembno je, da se odpovemo vsiljevanju ali siljenju v otroke z našimi lastnimi mnenji, pogledi. To seveda ne pomeni, da smo do njih brezbrižni. To samo pomeni, da otroku priznamo sposobnost, da se bo sam odločil pravilno, da si bo sam ustvaril svoj notranji svet, ki bo njegov in bo dober. S tem, ko mu ne vsiljujemo “že prežvečene hrane” nekako predpostavljamo, da se je sposoben sam oblikovati v samostojno osebo in potem to tudi stori. Seveda z našo podporo, ki je zmeraj na voljo, zmeraj zastonjska in ki jo radi damo.

Vsakršna brezobzirnost je tu zelo zgrešena, čeprav jo nekateri priporočajo.  Če otroku vsiljujemo poglede, mnenja, nazore, bomo oblikovaali človeka, ki bo zmeraj iskal avtoriteto, da bi mu povedala, kaj naj stori in kaj je prav. Vzgajamo sužnja, ki ne zna usmerjati svojega življenja.

  • Share/Bookmark
 

7 odgovorov na “Kako vzgajati?”

  1. 1tastar  pravi:

    Nimam otrok. Samo zato, ker bi jim moji napotki škodovali :!:

  2. katarina  pravi:

    od katerega leta naprej to velja? ker če en bom melamu otroku vsiljevala svoje volje, da ne šari po vtičnici, se zna zelo slabo končati zanj in posledično zame.

  3. Maček Muri  pravi:

    Ja Katarina, zelo umesten pomislek.
    Moji otroci so trenutno pubertetniki oz. vstopajo v to obdobje.
    Pri manjših si človek res lahko več privošči. Takrat se lahko še uči te spretnosti. Ko pride puberteta moraš to enostavno znat ali pa delaš škodo.
    IMHO bolj ko so odrasli, bolj to pravilo velja.

  4. katarina  pravi:

    moji sta stari 12 in 14 let. se veliko pogovarjamo o življenju, družbi .. a ravno zdaj sem bila v dilemi ali hčerama “težit” ali ne. tavelika ej zelo rad ahodila na orientalske plese. poem pa lansko leto ne več, ker tiste učiteljice, na katero se je navezala, ni bilo več. pa ssem jo letos spet pobarala naj gre vprašat ali je že ta učiteljica v kranju in kje uči, ali ne. pa se ni zmigala. in sem jo poklicala jaz in izvedela, kje poučuje. taveliko sem spokala v avto (sva se malo tudi sprli) in odpeljala tja. bila je navdušena in bo spet hodila na treninge.

    tamala je hodila na hip hop, pa je letos njihova skupina razpadla. ne ve, kam naj gre trenirat, ni ji, da bi, čeprav je rada plesala. in ji težim. dobesedno. nosim ji domov plakate, vozim okoli in upam, da si bo zbrala eno skupino in nadaljevala s treningi, ki jih je imela rada.

    zato sem ob tvojem zapisu malo v dilemi – če veš, da je otrko nekaj rad počel, pa vidiš da je zapadel v malodušje, da ne ve, kaj bi, … ga siliš ali ne? saj to se ne zgodi velikokrat, ampak tole je točno tak primer. lahko bi mi bilo vseeno, pa sem se potrudila in jima toliko težila, da sta se zagreli in bosta obe plesali, seveda tisto, kar si itak želita oz. sta si želeli.

  5. Maček Muri  pravi:

    No, kot si napisala, jaz to razumem, da ju podpiraš v njuni prvinski težnji, da bi počeli nekaj kar ju veseli.
    Lagodje se sicer vmešava in meša štrene, ampak dejstvo je, da bosta manj zadovoljni, če popustita lagodju in če tvoja podpora usahne in ne gresta nikamor.
    Ne vem kakšne so tvoje, ampak če bi moji težil bi hitro povzročil blokado in upor iz principa. No, to tudi precejkrat naredim… :-(
    Jaz ne bi silil, bi pa naredil kar jaz lahko, da ima možnosti. Priskrbel plakate, urnike, ponudil, da celo pokličem in se zmenim, da peljem in take reči… Končna odločitev pa je otrokova.
    In če tudi glede odločitve ne ve kaj bi? Če vpraša glede odločitve, če sitnari pa ne ve kaj bi, če hodi kot sitna mačka okrog vrele kaše, povej svoje mnenje.
    Meni so starši vedno govorili: tako in tako naredi, pojdi tja in reci tako in tako… uf, še zdaj me kar zmrazi, ko pomislim na to. In zato se zelo pazim, da tega ne bi počel svojim otrokom.
    Ponuditi poskušam moj – širši pogled na stvar in se tu ustaviti (kadar mi uspe). Ne tečnariti, da bo prav šele takrat, ko bo po moje. Saj veš, tisto v stilu: Jaz bi naredil tako, ti pa kot veš… V podtonu pa je jasno sporočilo, da če bo drugače, kot bi naredil jaz, ne bo dobro, bo slabo.

  6. katarina  pravi:

    aja, jaz ju nikoli ne forsiram v točno dločeno stvar – recimo tamalo v točno določeno hip hop skupino. odločitev kam bo šla je njena, hočem pa, da nekam gre, ker vidim, da je nezadovoljna, nesrečna, da ji nekaj manjka. in me je zabolelo, ko je rekla, da ji težim, pa sem ji odvrnila, da ji težim samo zato, ker vidim, da bi to rada, pa ne ve kam bi šla.

    pri nas tudi gospodinjska dela niso mus in prisila. ker ju že od malega navajam na dela, jima vsak dan razdelim ta dela in jima je samoumevno, da jih naredita. ena pomije posodo, druga pospravi (vsak dan druga), ena pomete po tleh, druga pospravi perilo. izogibam se prisiljevanju in uveljavljanju svoje volje, ker smatram, da smo vse tri dovolj velike, da se lahko dogovorimo. tako je z izbiro šole, odločitvijo glede internata in kdaj gresta z mano v ljutomer in kdaj ne. vedno soglasno, sem že kako leto naaj spoznala, da je siljenje povsem brezvezno in povzroča samo negativno energije ter “vojno stanje”. rada imam miren dom in k temu stremimo vse tri.

  7. pavel  pravi:

    “Ja Katarina, zelo umesten pomislek.
    Moji otroci so trenutno pubertetniki oz. vstopajo v to obdobje.
    Pri manjših si človek res lahko več privošči. Takrat se lahko še uči te spretnosti. Ko pride puberteta moraš to enostavno znat ali pa delaš škodo.
    IMHO bolj ko so odrasli, bolj to pravilo velja.”

    Ne, da si pri manjših človek lahko več privošči: ampak je njegova starševska dolžnost, da otroke vodi, jih včasih prisili, sploh pa da vztraja ob otrokovi trmi in nasprotovanjih. In tu se pokaže odraslost starša – kajti infantilni starši ne zmorejo prenesti frustracij, ki mu jih vsiljuje otrok in POPUŠČAJO.

    Je pa res – da mora starš znati otroka tudi suniti in usmerjati v svobodno odločanje – in tukaj tvoje mnenje velja na mestu – sploh malce pred puberteto – naj bi bili otroci že velikokrat sami zmožni razsojanja in ukrepanja. Manjka pa jim izkušenj, zato so dostikrat njihova razsojanja na suhem – kot pa v divjih valovih. IMHO

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !