O večnostnih zadevah

Tunnel_end

Prvi vikend letošnjega leta smo imeli doma kratek “seminar o večnostnih temah”. Nekajdnevno doživljanje in razmišljanje ob dogodkih, skozi katere se večnost dotika naših življenj.
Umrla je namreč ženina babica.

V nekaj dneh smo šlo skozi proces ločevanja od osebe, ki je bila pomembna v življenju moje žene. In v teh dneh smo zelo od blizu doživeli nekaj dejstev tega življenja, ki se jih ponavadi ne (ali pa premalo) zavedamo.

  • V poslednjih rečeh našega tukajšnjega življenja je VSAKDO SAM. Čisto in neizpodbitno SAM.
  • Ob koncu tukajšnjega bivanja moramo iz rok SPUSTITI VSE. Od ČISTO VSEGA se je treba ločiti, VSE ZAPUSTITI.

Vse kar je povezano s tem svetom, kar je vidnega, otipljivega je treba spustiti iz rok in iti naprej brez vsega.
Če človek v svojem življenju ne goji prav ničesar presežnega, prav ničesar, kar je večnostnega značaja, se v teh trenutkih (verjetno) sooči s temnim breznom v katerega vstopa (ali se pogrezne). (Verjetno) gorje človeku, ki se v tem življenju trdno oklene in naveže na stvari tega sveta. Ločitev ob koncu je zanj grozovita.

Če ni dobrote, ljubezni, poštenja, vere, harmoničnih odnosov… potem, ko spustimo vse iz rok, ni ničesar več.
Vse dobrine tega sveta, ki jih uživamo zdaj, ne prestopijo praga smrti. Prestopijo ga kvalitete, ki so očem nevidne, v denarju neplačljive, z metri neizmerljive. Gre za kvalitete.

  • Kvalitete odnosov, ki smo jih živeli.
  • Klenost poštenja, ki smo ga ohranili.
  • Vztrajnost upanja, ki je ostala.
  • Širino dobrote, ki smo jo izkazali.
  • Ljubezen, ki smo jo uspeli dati.
  • Podpora, ki smo jo nudili.
  • Zvestoba, ki smo jo ohranili.
Tags:
  • Share/Bookmark
 

6 odgovorov na “O večnostnih zadevah”

  1. Aleš  pravi:

    Čestitke za tole razmišljanje! V celoti se strinjam z njim. Kaj pa mi, ki nekaj časa še ostanemo? Da se zavemo minljivosti in tako živimo, da bomo imeli kaj “v rokah” ko bomo prestopili prag. Dobro si povedal kaj naj imamo. Se mi zdi, da nisi prav nič izpustil.

  2. mici  pravi:

    Tudi jaz se strinjam.
    Bi pa še malo dopolnila tvoje razmišljanje: to izpuščanje se lahko začne že danes. Ni treba čakati do “zadnje ure”, ker takrat ne bomo več sposobni spustiti. Tako ali tako bo pa že prepozno.
    Zato je treba že zdaj se truditi, da si ne lastimo ničesar in nikogar. Živeti v popolni svobodi in nenaveznaosti na nič.
    Vem, da je težko, včasih skoraj nemogoče, vendar je potrebno.
    Potrebno, da bomo lažje zadihali in da bomo lahko živeli v miru, ker nas ne bo vsak trenutek strah: “kaj pa če me moj konec preseneti? In ne bom imel časa stvari do konca urediti, zrihtati?”

  3. kmetovalec  pravi:

    MURI, tvoje razmišlanje je popolno. Človek bi moral tole nalepiti na ogledalo v kopalnici, pa bi morda živel bolj zavestno.

    Kmalu po novem letu, mi je huda gripa omogočila, kar dolg dopust. Ker sem imel čas,(drugače mi ga zmeraj primankuje),sem srfal po internetu in odkril tvoj blog. Zdel se mi je zanimiv, zato sem prebrska tudi arhiv. Res dobre bloge pišeš. Ker se pa zadnje čase bolj redko oglašaš, sem se ustrašil, da boš nehal. Le piši še naprej, tvoje misli so marsikomu lučke, po temačnih potah življenja.

    Srečno.

  4. kmetovalec  pravi:

    PS. Ali si opazil kako malo komentarjev je na tvoje bolj duhovne bloge. Se pa res bojimo iti na “globoko” ŠKODA.

  5. Aleš  pravi:

    kmetovalec: Niti avtor se ne oglasi. No ja, nič zato – je pa tale mm zares odličen.

  6. MM (ex. Maček Muri)  pravi:

    No ja, kaj naj bi pa še napisal?

    Pišem, kar pišem. Nič na tem svetu ni popolnega, precej pa je stvari ki zbudijo iluzijo popolnosti. Človek najde nekaj, kar mu veliko obeta in se požene za tem… Potem osvoji, doseže, doume, zapopade, se nauči in ko potem nekaj časa živi s tem, kar je osvojil, ugotovi da je še zmeraj nepopoln. Morda še bolj..!?

    Hvala za vse čestitke in pohvale. Res.
    Komentarjev je pa morda malo zaradi tematike same, morda pa tudi zaradi moje neodzivnosti. V življenju je treba še kaj drugega delat, kot dopisovat se na internetu :-)

    Opažam pa, da na blogu z drugačno tematiko ljudje več komentirajo. Torej le nekoliko drži, da so osebni odnosi in duhovnost nekoliko tuja tema za večino naših sodobnikov.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !