Različna in dopolnjujoča

Psihologija moškega in ženske – moža in žene

Dopolnjujoče razlike

Med ljudmi se še vedno močno pojavlja predsodek, da je moški nekaj več, ženska nekaj manj, ali včasih tudi obratno. Za vsak odnos med moškim in žensko je ohranjanje tega predsodka zelo uničujoče.
Ne gre za “višje” in “nižje”, ampak za razlike in lastnosti, ki se lahko med seboj čudovito dopolnjujejo.
Moški in ženska skupaj sta CELOTA!

Splošne lastnosti

Lastnosti moškega in ženske so seveda različno zastopane v različnih konkretnih ljudeh. Lahko bi rekli, da stoodstotnega moškega ali ženske ni. Če kdo na sebi kakšne izmed opisanih lastnosti ne opazi, to še nepomeni, da ni normalen. Na splošno so moški ali ženske nagnjeni k opisanim lastnostim. Različic pa je toliko, kolikor ja ljudi. Do neke mere pa se človek lahko in mora oblikovati in razvijati ter dozorevati.

1. ZGRADBA TELESA

Spol človeka je določen od prvega trenutka spočetja, saj ga določa dedni material (kromosomi in geni), ki ga s seboj nosita jajčece in semenčica; čeprav se navadno tega dolgo ne ve (ultrazvok). Moški in ženska sta torej različna že od prve življenjske celice. Oblika udov in organov se že pripravlja na različne naloge, ki jih bosta morala izpolniti.

Moški je po telesni zgradbi močnejši. To se vidi iz oblike telesa in iz delovanja spolnih organov (spolni organi izven telesa, sposoben položiti seme v žensko telo, seme se redno proizvaja).

Ženska je nežnejše telesne zgradbe. Organizem je šibkejši, delovanje spolnih organov pa bolj zapleteno, sestavljeno. Spolni organi so v notranjosti telesa in vsak mesec se enkrat pripravijo na oploditev. Menstrualni ciklus vpliva na razpoloženje ženske.

2. ŽIVLJENJSKA MOČ

Moški in ženska imata v svojih telesih določeno količino življenjske moči, ki jo vsak izmed njiju pri svojem delovanju uporablja na čisto svoj način.

Moški ima svojo moč osredotočeno. Zaradi svojega telesnega ustroja lahko v kratkem času sproži večjo količino energije. To vpliva na njegov način dela in na vedenje v spolnem življenju. Lahko dela več ur na dan, a potem nujno potrebuje počitek. V spolnem življenju je hiter in močan. Je kot plinski ogenj.

Pri ženski je moč razlita po celem telesu. Ženska svojo moč uporablja počasneje, zato tudi dlje zdrži, saj jo sproti obnavlja. Zato se ženske ne sme siliti, naj dela hitro, posebej ne v spolnem življenju, kjer je zelo počasna in potrebuje soelovanje vsega svojega bitja. Ženska je kot ogenj oglja.

3. ČUTI IN IZRAZI

Naši čuti sprejemajo vtise, ki prihajajo od zunaj. Gibi in glas vsebujejo naš zunanji odgovor na take vtise Tudi na teh “mestih poslušanja in prenašanja” se izražajo značilmosti naše moške ali ženske narave.

Moški čuti potrebo po močnih doživetjih, razburjenjih. Če ni posebnih motenj, njegovi čuti radi sprejemajo žive barve, močne in ostre zvoke, močne začimbe. Gibi moškega so ostri in zapovedovalni. Raje premakne vrečo krompirja kot zibelko. Potrebuje veliko časa, da ukroti nekatere takšne vzgibe. Njegov glas je trši in manj zvočen.

Ženska doživlja barve, zvoke, dišave, okus in nežnost nekega predmeta na zelo različne načine. Bolje opaža podrobnosti in trpi ob nenadnih močnih dražljajih. Raje ima nežnosti in blaga razburjenja. Njeni gibi so bolj ljubki. Njena moč je rahločutnost. Tudi njen glas je milejši. Po naravi je nagnjena k nežnejšim opravilom (šivanje, okraševanje).

4. ČUSTVA

Vtisi, ki jih sprejemajo čuti, vzburjajo v duhu moškega in ženske odgovor, reakcijo, ki se imenuje čustvo. Vzburjenja so čustveni odmevi na osebe in dogodke (strah, prijetnost,..).

Moški je stalnejši in težje spreminja razpoloženje. V njem se stvari navadno razodevajo na predvidljiv način. Življenjski ritem je počasnejši, zato je tudi značaj običajno stanovitnejši. Ko odraste, se redkeje vznemirja (joka), redkeje ga je strah. Če pa izgubi nadzor nad seboj, se dalj časa ne znajde. Bolezen ga zelo prizadene. Moški je bolj strasten. Kadar se v njem zbudi močno čustvo, le – to preide v moč, ki ga sili k dejanjem. Na izzive se odziva takoj. (Bolj stvari čustveno doživlja, bolj ima občutek, da živi).

Ženska je nestalnejša in njeno razpoloženje se lahko hitro spreminja. To ni samo muhavost apak posledica ženskega ciklusa. Čustva zadovoljstva, počitka, spolne bližine so odvisna od tega obdobja. Tako je ženska včasih nerazpoložena brez drugih vzrokov. Bolj je podvržena vtisom. Hitro se odziva, kadar jo kaj zadene v njeni notranjosti, posebej kadar to zadeva občutke. Zato težje skriva razočaranja zaradi pomanjkanja pozornosti, a tudi težko skriva veselje ob dokazih ljubezni.

5. OBČUTKI

Če gremo še globlje v moškega in žensko, pridemo do občutkov ljubezni, ponosa, gotovosti, poleta, iskrenosti. Občutki so plemenitejši in imajo večjo duhovno moč kot čustva. So globoki in na človeka vplivajo dalj časa kot čustva.

Moški je napadalnejši in čuti potrebo po gospodovanju. Išče priliko, kjer bi pomeril svoje moči: je lovec, vojak, graditelj. Je človek iz enega kosa, ustvarjen za delovanje. To se kaže pri delu, vedenju, trpljenju, v ljubezenskih odnosih in v veri.

Ženska je bolj prisrčna. izogiba se težkim vprašanjem in spopadom. S svojo navzočnostjo želi želi ublažiti težave. Zaveda se dobrega in slabega vpliva na druge. Njena naloga je prinašanje miru, lepote in miline. V vsem želi ugajati in biti ljubezniva.

Pri delu ga bolj zanima samo opravilo kot pa ljudje. Ponosen je na uspehe. Potem se čuti močan. Če ne more delati, je pobit. Posebej se boji upokojitve. Če mora opravljati “ženska” opravila, misli, da je mučenec.

Pri delu je ženska usmerjena k ljudem. Če je v družbi, ki ji je všeč ali je komu potrebna, zanjo ni tako važno, kaj dela. Osrečuje jo zadovoljstvo, ki ga imajo drugi z njenim delom. Raje ima dela, pri katerih je v stiku z ljudmi. Mehanično delo ji ne leži. Delo doma izkorišča zato, da pokaže zanimanje za ljubljene osebe.

Moški tudi v trpljenju čuti potrebo po delovanju. Čuti sposobnost, da prenese veliko pomanjkanje za stvar, za kazero je zavzet, in če ve, da bo lahko kaj storil. Kakor hitro pa čuti, da ni potreben, želi izginiti. Pred bolnikom, tudi ženo, ki ji ne more pomagati, je zbegan.

V trpljenju je ženska močnejša kot moški. V svojem srcu in telesu prenaša več trpljenja (nosečnost, rojstvo). Ne boji se trpljenja drugih in je rada pri bolniku tudi takrat, ko mu ne more pomagati.

V ljubezni je moški pogumnejši, želi osvojiti in imeti. Lahko se zgodi, da ima družino, ženo in otroke kot lastnino in da ljubi sebično, zaradi občutka moči. V spolnosti je lahko sebičen. V telesnih odnosih se mora učiti počasnosti, da tako ženi pomaga, da se mu sama daruje, ne pa da si jo s silo jemlje.

V ljubezni želi biti žena osvojena. Z vsem, kar dela, želi biti zaželena. Ljubiti zanjo pomeni darovati se tistemu, ki jo ceni in ljubi. Želi nekomu pripadati in včasih igra s solzami. Neke vrste sebičnost žene je v tem, da žali postati edina, ki je všeč svojemu možu. Zelo si prizadeva, da bi bila privlačna in zaželena. A ker telo samo ni dovolj in počasi tudi vene, mužu vedno znova daruje svojo ženskost.

Moška vera je vera delovanja. Zaveda se, da je kristjan, kadarkoli dela za boljšo usodo drugih.

Ženska vera je v njenem notranjem sprejemanju Boga, z molitvijo, s sprejemanjem Boga pri svojem vsakdanjem delu. Zato rada moli, tudi daljše molitve.

Moški je v svojih občutkih deljen. Istočasno je lahko navdušen in slabe volje; danes prevzet od nekega dela, jutri pa brez prave volje. Vse to vpliva na njegovo vedenje pri delu, v ljubezni in do drugih.

Ženska ima zapleteno sestavljeno osebnost. Navadno zna uravnovesiti različne vplive, ki so v njej. V njej se vse vseda in vzbuja celo vrsto odzivov. Na vse to lahko istočasno odgovori z eno besedo, čustvom ali čutenjem.

V svojem delovanju je nagnjen k temu, da deli različne vloge: dom, složba, teorija in praksa, zasebno življenje in javno življenje. Prevzet od enega dela se ne da motiti od drugega. Od resnega dela lahko hitro preide k šali.

Pri delu je ženska vedno čuteča. Če se je z možem prejšnji večer skregala, je naslednji dan ali celo nekaj dni vse narobe. Moti jo tisto, kar je bilo včeraj, vznemirja tisto, kar bo jutri. Stvari, ki so jo prizadele, si zelo dolgo zapomni in jih z domišljijo povečuje.

V ljubezni je moški nagnjen k notranji razdeljenosti: sposoben je za telesno ljubezen brez notranjega darovanja. Sposoben je nezvestobe, hkrati pa ne ljubi ženske h kateri zahaja. Nezvestoba se pri moškem običajno začne telesno. Lahko ostane zvest v srcu in mislih, čeprav je slab v telesu, ker se pri njem ljubezen lahko loči od spolnosti.

V ljubezni ženska združuje občutke, srce in spolnost. Ženska logika in njeno srce sta povezani z njenim telesom. Ne more si zamišljati darovanja telesa brez darovanja sebe. Ne more biti telesno nezvesta, ne da bi bila hkrati nezvesta tudi s srcem, kajti njena nezvestoba se začenja v srcu.

Zaradi te deljenosti je v svojih pogovorih manj družaben, manj sposoben za stike. Ko konča neko delo, se mu ne da govoriti o malenkostih. Poglobi se v branje časopisa, gledanje TV, želi mir in malo govori. Celo izrazi ljubezni so mu lahko zoprni, čeprav ljubi, saj je enkrat za vselej povedal, da jo ljubi…

V pogovorih je zmagovalka. Ima večjo sposobnost, da izrazi občutke, zato lahko vzpostavlja stike. Vedno želi vse povedati, kar je videla, slišala, delala, doživela. Želli, da isto delaa (govori) tudi mož. Zelo želi slišati pohvale, kako jo spoštuje, ljubi. Težko prenaša molk.

6.PREPRIČANJE

Človek ni samo resničnost, ki jo vidimo, ampak ga sestavlja tudi duhovni svet, ki je neviden s sposobnostmi razuma in volje. Gre za različno gledanje na svet in zavzemanje zanj, ki je različno s stališča moškega oziroma ženske.

Moški vse raziskuje in išče v vsem razloge. Ne naredi niti koraka, če zato nima vseh razlogov. V načinu spoznavanja je nagnjen k hladnemu razmišljanju. Zanimajo ga dejstva, način delovanja stvari, pojmi. Prevzemajo ga ideje, je logičen, zahteva dokaze. Sposobnost predstavljanja uporablja za ideje, s katerimi zamišlja načrte. Včasih misli, da je načrt že končna stvar.

Ženska vse dojema bolj z notranjim zrenjem, s slutnjo, z intuicijo. Druge dojema s srcem. Lahko se vživlja v njihov položaj in sodeluje z njihovimi željami. Zanimajo jo bolj osebe kot dejstva. Njena logika služi življenju. Združuje dogodke in občutke. Živa domišljija ji pomaga obnavljati dogodke in osebe. Svoje osebno razpoloženje rada prenaša na druge.

Pri delu so mu všeč jasne stvari. Zanj je važno, da ve, kako je s stvarmi, da se ne zaplete. Pri delu igra z odprtimi kartami in gre naravnost k cilju. Sposoben je tudi tvegati.

V službenem svetu je ženska diblomat. Zelo je domiselna in se neštetokrat vrti okrog ovire in “baranta”, dokler ne doseže cilja. Je zvita in pri njej je treba brati med vrsticami in skušati razumeti bolj tisto, kar je hotela reči, kot tisto, kar je dejansko rekla.

Pred Bogom zadrži svoj osebni, moški način mišljenja. Bolj je dovzeten za razumske kot za srčne naloge. Išče čisto in jasno razumevanje božje resnice, ker ne zaupa razumskemu čustvovanju. Hoče videti in izkusiti. To pa je vzrok težav. Pogosto je namreč pred skrivnostmi vere dvomljivec. Redkeje se mu da moliti, a kadar to dela, je lahko njegova molitev zelo močna.

Pred Bogom se počuti kot pred nekom, ki jo privlači. Njegovo sporočilo sprejemo s čustveno slutnjo. Takoj je sredi skrivnosti ljubezni. Predaja se Bogu in ne čuti potrebe po gledanju. Veruje bolj sproščeno in spontani kot moški. Laže sprejema skrivnosti. V veri je nagnjena k preveliki čustvenosti in to je zanjo lahko nevarno.

Moškega zanima položaj ali problem kot celota. Zanj je važno, da ve za vsa vprašanja glede nekega problema. V usmerjanju njegovega življenja ga žene predvsem širina naloge in razlogi, zaradi katerih jo je treba uresničiti. Nanj bolj vplivajo veliki tokovi misli in perspektive za prihodnost kot pa neposredna resničnost. Želi biti sredi tistega, kar se govori in dela, in, kar je zvedel, uporabiti za izboljšanje svojega družbenega položaja. Obrnjen je v prihodnost. Revolucije, odkritja in izumi so večinoma stvari moških. Ženi prepusti, da s svojo intuicijo prilagodi njegove načrte različnim okoliščinam.

Žensko privlačijo podrobnosti dogodka

ali dejavnosti. Dejstva sprejema taka, kakršna se razodevajo z vsemi, tudi najmanjšimi, podrobnostmi in različicami. V usmerjanju svojega življenja se čuti zelo povezana z življenjskim okoljem. Za neko stvar se zavzema bolj ob neposredni resničnosti kot zaradi vzvišenih nagibov. Kadar dela bolj zaradi ljudi in ne toliko zaradi stvari same. Doživlja se kot varuhinja, ki je obrnjena k preteklosti in sedanjosti.

Moški je v svojem prepričanju zelo trden in vztrajen. Ta trdnost je lahko tudi pretirana, fanatična. Kadar je prepričan v svojo sposobnost in važnost podvigov, ga nobena stvar ne ustavi. Na splošno deluje z gotovostjo. To se vidi pri odločitvah, od katerih nerad odstopa, pa čeprav komu škodijo. Nerad dopusti, da bi drugi vplivali nanj. Zdi se mu, da ženska večkrat kaj dela, ne da bi točno vedela zakaj.

Ženska je spremenljiva in se lahko prilagaja različnim okoliščinam. Zaradi smisla za podrobnosti in sprememb v telesu je v svojih odločitvah nestanovitna. Ne potrebuje tako močnih načel kakor moški, ker živi tako, da daje od sebe najboljše v nenehnem darovanju same sebe. Lahko se prilagaja okoliščinam in čuti, kaj je v nekem trenutku nujnejše. Odloča se po intuiciji in, kadar mora nekaj storiti, navadno najde pravi trenutek. Pred nepredvidenimi stvarmi jo moti možev mir. Rada živi s človekom, ki jo vzpodbuja, da se prilagaja hitrim spremembam.

7. MESTO V SVETU

V temelj razlik med moškim in žensko je vcepljen tudi klic po izgradnji sveta in po prenešanju življenja.

Moški je poklican, da je oče in da gradi svet. Omogoča spočetje novega življenja, ščiti otroka, ko raste, in mu pripravlja mesto v družbi. Skrbi za ekonomska vprašanja. Brani pravice doma. Daje nove pobude. Povečuje ugled družine, naroda. Veliko se udejstvuje tudi izven družine: na socialnem, družbenem, političnem, ekonomskem in tudi župnijskem področju.

Žena je poklicana, da je mati in da družbo dela bolj človeško. Njen poklic je rodovitnost, zagotoviev nežnosti in topline otrokom. Skrbi za življenjske potrebe. Pazi na vse podrobnosti družinskega življenja. Varuje in usmerja nravne in verske vrednote življenja otrok. Je nenehna podpora možu in otrokom, navdih za njihovo delo in uspeh. Njena dejavnost je najprej v hiši in okrog nje: vzgoja, zaupanje, gostoljubnost. Danes se veliko uveljavlja tudi v službi.


MOŠKI

čvrsto grajen

osredotočena moč

močna doživetja

močni gibi

ustaljena čustva

močne strasti

napadalnost in oblastnost

delitev dela

prednost razuma

zanimanje za celoten načrt

ustaljenost v sklepih

ŽENSKA

nežno grajena

razlita moč

sposobnost odtenkov

nežni gibi

spremenljivo razpoloženje

velika dojemljivost

diplomacija in pomirjanje

povezanost del

moč slutnje, navdiha in intuicije

čut za posameznosti in povezavo

nenehno prilagajanje svojih sklepov spremembam

Ne pozabimo, da so to splošne in redne lastnosti ter razlike in da je vsak posameznik vedno nekoliko drugačen.

Na posebnosti posameznikov vplivajo štiri stvari:

Značaj, ki nekatere stvari pri moškem in ženski poudari ali oslabi.

Družinska vzgoja, ki pušča močne sledove v moškem in v ženski, pa naj bo takega ali drugačnega značaja.

Kakvo drvo, takav klin, kakav otac, takav sin.

Kakva šuma, takva zvjerka, kakva majka, takva kčerka.

Vsakdo pa je lahko tudi pravo nasprotje svoji družini (morda zato ker se mu je vse uprlo).

Družbeno okolje in pokrajina, v kateri je živel, zelo poudarjata določene poteze in nagnjenja v človeku (mestni – kmečki – izobraženec – preprost)

Osebno prizadevanje lahko zelo veliko spremeni ali bolje oblikuje.

Potrebno je torej upoštevati vse svoje značilnosti, živeti v čombolj normalnem, navadnem, vsakdanjem okolju, ker je sicer vse “umetno”.

Še prej pa je treba sprejemati vse razlike, obenem pa čimbolj sposobnost vsakogar, da bo sposoben čim večjega in čim boljšega dopolnjevanja.

Razlike so bogastvo. Sprejemajmo jih, se z njimi bogatimo in si ne želimo spreminjati drug drugega, pač pa si pomagajmo pri samovzgoji.

 

 

 

 

 

Napisano se uporablja v Šoli za zakon in zakonskih skupinah Najina pot. Avtor pa je jezuit pater Vital Vider.

 

  • Share/Bookmark