Zakaj pišem blog?

Bolj ko brskam po Blogosu ali po blogih drugje, bolj mi v ospredje rine vprašanje, zakaj sploh vsa ta solata. Zakaj ljudje sploh pišejo(mo) vse to? Zakaj vsa ta vložena energija in čas, ko pa sploh ne vemo, če koga zanima, če je komu mar in če kdo ima kaj od tega?Mar samo zato, da smo ‘in’, da smo del trenutno vročega družbenega fenomena? Bedno.
Mar samo zato, da si zase pišeš dnevnik? To lahko počneš brez spletne tehnologije in brez javnosti v Word dokument na svojem USB ključku. To tudi sam počnem, ker vse kar zapišem tam ni ne primerno, ne zanimivo za na spletno stran.
Mar zato, da ne bi drugim po e-pošti težili z vsem kar bi mi radi delili s svetom? Ta razlog je namreč pred kratkim nek znanec navedel kot razlog za pisanje svojega bloga. Tole mi je videti malo za lase privlečeno. Kot bi človek ne imel bližnjih in bi ves potreben iskal nekoga, da mu izlije svoje misli in težave. Malo spominja na moderno revščino. Na osamljenost modernega človeka, ki več časa preždi pred ekranom kot v družbi svojih najbližjih.
Mar zato, da svoje poslovne partnerje ‘oskrbuješ’ z neformalnimi in napol zasebnimi vsebinami? To je samo še ena marketinška poteza.

Na Blogos-u sem opazil, da množica piscev blogov piše v stilu “velikih frajerjev”. Iz pisanja se začuti nekakšna utvara, da se svet vrti okoli njih. Da jih drugi občudujejo, idolizirajo. In da pisici sami to tudi iščejo. Nekako imam občutek, da je potrditev, dokazovanje gonilo precej, precej piscem blogov.
Npr. “Verjetno se že vsi sprašujete zakaj manj pišem.To je zato…” Ja, pa kaj še. Komu mar, če pišeš več ali manj.

Malo skrbi mi povzroča misel, da je pisanje bloga lahko posledica želje v človeku, da bi se pokazal. Da bi se uveljavil. Da bi si pridobil veljavo. Da bi njegova misel nekaj pomenila pri drugih. Lahko tudi, da bi pokazal da je nekaj posebnega, da bi se ločil od ostalih.

Zakaj torej jaz pišem svoj blog?

Razmišljal sem o razlogih in ugotovil, da nekateri razlogi niso prvinski in da izhajajo iz globljih razlogov. In na koncu tega razmisleka me je počakal razlog, ki ni prinesel velikega veselja.
Priznati moram namreč, da je izvirni razlog zakaj pišem svoj blog ta, da se postavim na preizkus. Da vidim, kaj menijo o mojih stališčih drugi. Jih sprejemajo, cenijo ali zavračajo. Jih imajo za solato, morda celo plevel.
In zakaj ni bilo velikega veselja ob tem tem spoznanju? Zato ker je moj razlog – da se postavim na preizkus, zelo, zelo blizu želje v človeku, da bi se pokazal. Da bi se uveljavil. Da bi si pridobil veljavo. Da bi si dvignil rating.
To drugo vidim kot prizadevanje z nepravim namenom.
Mogoče bi bilo dobro, da neham?

P.S.:
Nekaj dni po objavi zgornjega zapisa sem  se mi je pokazal še en razlog, ki se mi zdi dober in zadosten, da bom nadaljeval s pisanjem. Kadar pišem, moram prej dobro premisliti in postaviti stvari na svoje mesto. Bolje urediti svoje misli in stališča. Pisanje pomaga k večji jasnosti.
Ne, ne bom končal…

  • Share/Bookmark